Zgoraj omenjeno je seveda že zgodba stara vsaj petindvajset let, ni pa povsem še jasno, kako tretirati njihove kršitve kot pravne kršitve – predvsem v simbolnem družbenem kontekstu, javni diskusiji, ko terjamo tudi politično odgovornost različnih nosilcev oblasti. Kar se tiče konkretnih pravnih postopkov, je sicer natančno opredeljeno, kaj pomeni kršitev človekovih pravic, ki pomeni kršitev Ustave RS, na kar morajo paziti in sanirati že redna sodišča in na koncu te sodne linije še Ustavno sodišče.
Danes obstaja trend v javnih (političnih) debatah, da se vsakršna kršitev človekovih pravic meče v isti koš z drugimi kršitvami človekovih pravic, ki pa se po vsebini in intenziteti vendarle razlikujejo. Seveda se tudi sam načeloma strinjam, da le dosledno spoštovanje človekovih pravic vodi k pravični, torej legitimni, stabilni in urejeni družbeni skupnosti. Toda menim, da je treba biti pri obravnavi njihovih (potencialnih) kršitev previden, še posebej ko o tem javno debatiramo in njihove različne kršilce obtožujemo. Nikakor ni dobra rešitev, da jim damo neko iracionalno totemsko veljavo in že vnaprej tabuiziramo vsakršno kršitev v smislu najhujšega ne glede na vrsto kršitve. Seveda, na načeli ravni se lahko vsi strinjamo, da kršenje človekovih pravic ni v redu, toda bolj ko gremo v detajle, nastaja vse več problemov glede samih načel, na kar je že pred stoletji opozoril Tomaž Akvinski.
Moja poanta je v tem, da so med kršitvami človekovih pravic kot ustavnimi kršitvami vseeno razlike, lahko tudi velike. Najhujše so tiste kršitve človekovih pravic, ki pomenijo kršitve temeljnih civilizacijskih norm, ki ne prestanejo test Radruchove formule in pomenijo nepravo. Eden takšnih primerov so poleg predvojnega in povojnega nacističnega in fašističnega nasilja gotovo tudi izvensodni poboji na slovenskih tleh. Lahko bi rekli, da gre za kršitve človekovih pravic v »nepravnem svetu«. Ena takšnih najhujših kršitev je gotovo kršitev pravice do življenja, ki se v množini imenuje genocid, Gre za kršitve, ki se dogajajo v absolutnih, totalitarnih, despotskih sistemih.
Naslednje vrste kršitev človekovih pravic se dogajajo v »pravnem svetu«, kjer gre sicer navidezno za demokratične države, toda za masko demokracije se dogajajo tudi hude kršitve človekovih pravic v smislu mučenja, množičnega neustavnega omejevanja svobode, kršitve temeljnega človeškega dostojanstva, prepovedi zbiranja in združevanja itd.
Poleg teh dveh oblik obstajajo tudi kršitve človekovih pravic v bolj ali manj urejenih demokracijah. Tudi s strani državnih organov in celo sodnikov, kjer njihova instanca ugotovi kršitev, da bi višala kriterije sojenja in varstva pravic strank v postopkih. To je pomembna aktivnost, ki jo opravljajo instančna sodišča in Ustavno sodišče. Moja poanta je pri tem, da ne gre za kakšna posebej zavržna dejanja s strani sodnikov. Pogosto le drugačna interpretacija določene zadeve s strani Ustavnega sodišča pomeni že kršitev človekove pravice. Denimo, če obstajata le dve istovrstni sodni odločitvi v neki zadevi, ki jo je sodnik spregledal ali namenoma ne upošteval, še ne bo šlo za kršitev do enakega varstva pravic stranke, ker na primer še ni podana ustaljenost sodne prakse in sodnik ni ravnal arbitrarno, če pa bi bile tri odločitve, pa bi že šlo za takšno kršitev. Če je kazenski sodnik bil v sorodstvu s stranko v stranski vrsti do četrtega kolena ali v svaštvu do drugega kolena in se ni izločil, gre za kršitev glede pravila o nepristranskosti, če pa je bil v sorodstvu od četrtega kolena v stranski vrsti naprej ali od drugega kolena v svaštvu naprej, pa se ni izločil, to ni kršitev nepristranskosti. Tudi to, ali je sodnik prej poznal nekega obdolženca bolj ali manj, je lahko le stvar interpretacije, kaj je to poznanstvo, oziroma tega, da nekje postavimo mejo.
Moti me predvsem to, da so v javnosti krožile različne obtožbe glede sodnikov v smislu kršitve človekovih pravic, ne da bi se delalo razlike med temi kršitvami. Seveda, če je kršitev človekove pravice iz zgoraj omenjene tretje skupine s strani nižjega sodišča ugotovljena na instanci ali Ustavnem sodišču, je to t. i. pritožbeni neuspeh, ki se evidentira in upošteva pri napredovanju sodnikov. To ni kršitev človekove pravice v smislu najhujših ali hudih kršitev človekovih pravic iz prve in druge skupine, omenjene zgoraj. Je vsekakor njena kršitev, a ne njena »hujša« oblika.
Skratka, namen pričujoče kolumne je, da v javno debato o kršitvah človekovih pravicah nujno uvedemo vsaj še pridevnike, ki bi opozarjali na intenzivnost njihovih kršitev. Torej, ali gre za »najhujšo kršitev« človekovih pravic, »hudo kršitev« človekovih pravic ali (le) »kršitev« človekovih pravic. To pa zato, da se s tako pomembno družbeno vrednoto, kot je varstvo človekovih pravic, ne zavaja javnosti in z njo manipulira.
