c S
Grob vdor v osebnost in zasebnost je tudi brez slabega namena še vedno to, kar je – 2. del
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem ustavnik@andraz-tersek.si
30.09.2016 08:12 V članku z enakim naslovom, a brez tokratne oznake, da gre za njegov drugi del oziroma nadaljevanje, sem opisal primer policijskega vdora v osebne podatke, zasebnost, ugled in dobro ime, pa tudi dostojanstvo posameznika. Policija je ravnala, kot da se res ne bi zavedala ustavnih in zakonskih meja svojih pooblastil in svoje pristojnosti. Četudi je bilo njeno ravnanje morda res v dobri veri, se je zdelo dovolj pomembno, da se ga naslovi tudi s pismenim pojasnilom policiji, z nadzornim pojasnilom iz urada informacijske pooblaščenke in s strokovnim pojasnilom pravoslovca. A kaj, ko v odnosu do slovenske policije to ponovno in očitno ni bilo dovolj, da bi zadoščalo.

Naj spomnim, da je v obravnavanem primeru prodajalec na bencinskem servisu pri blagajni kupcu, ki je poleg bencina kupoval še drugo blago, enostavno pozabil obračunati tudi natočeno gorivo. Po tem, ko je prodajalec to ugotovil, se ni odločil poiskati in kontaktirati kupca (to bi storil zlahka), ampak je kontaktiral policista. Pri tem mu ni naznanil nikakršnega kaznivega dejanja kupca, ampak mu je jasno povedal, da je sam pozabil kupcu računati gorivo. Policaj se je odločil za vpogled v osebne podatke kupca. Kontaktiral je, v vlogi policaja, kupčevega delodajalca in tam poizvedoval po njegovi telefonski številki. Končno je kupcu poslal e-mail, sila neposrečeno, že nedostojno napisan. V njem je kupcu nedvoumno pojasnil, da ga ne kontaktira, ker bi kupec storil karkoli nezakonitega, pač pa želi na poziv prodajalca obvestiti kupca o želji prodajalca, da se kupec vrne na bencinski servis in plača nezaračunano gorivo. Sledila je komunikacija med kupcem in policajem – opisana v prvem članku.

Ob močnem vtisu kupca, da policija ne razume, kaj v takih in podobnih primerih sme in česa ne sme storiti, pa tudi, da tega ne razume policaj, s katerim je kupec komuniciral po spletni pošti, se je ta odločil podati soglasje Uradu informacijske pooblaščenke (IP), da opravi analizo primera in o tem izda formalno, pojasnjevalno strokovno mnenje.

Iz urada informacijske pooblaščenke so zato poslali poizvedbo na policijsko upravo, kjer je policaj zaposlen. Prejeli so odgovor, ki ... Ja, ki ni presenečenje, vseeno pa povzroči precejšnje nelagodje, zaskrbljenost in razočaranje nad ravnanji (razmišljanjem, politiko in etiko) slovenske policije.

V uradnem dokumentu IP je zapisano:

»Policija oziroma služba njenega generalnega direktorja je IP poslala elektronski izpis dnevnika prometnih podatkov o dostopu do podatkov, iz katerega so bili razvidni vsi vpogledi, ki jih je v policijske in druge uradne evidence v navedenem obdobju opravil policist M.K. IP je pregledal podatke o opravljenih vpogledih v osebne podatke posameznikov oziroma obdelavah njihovih podatkov v teh evidencah s strani tega policista in ugotovil, da je med drugim dne 14. 7. 2016 vpogledoval tudi v vaše osebne podatke. Policija je v odgovoru podala tudi svojo oceno upravičenosti vpogleda v vaše osebne podatke, vendar pa je IP v zvezi s tem ugotovil, da na podlagi okoliščin obravnavanih vpogledov, ugotovitvam Policije ni mogoče pritrditi. Ta je namreč v svojem odgovoru zapisala, da je policist v vaše osebne podatke vpogledoval zaradi izvajanja nalog iz 112. člena v povezavi s 4. členom Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) pri odkrivanju in preiskovanju kaznivega dejanja, vendar pa iz navedb policista v samem Dnevniku prometnih podatkov, ni izhajalo, da bi policist klic zaposlenega na OMV obravnaval kot prijavo kaznivega dejanja, niti to ni izhajalo iz navedb policista v elektronskem sporočilu, ki ga je poslal vam

Pristojna oseba IP je na takšno zavajanje, nenazadnje na takšno (beseda mi gre težko z jezika, a se mi zdi na mestu) laž, odgovorila – z opozorilom policiji, da pregledana dokumentacija negira pojasnila, ki jih policija ponuja v funkciji opravičevanja svojega ravnanja. Sledil je odgovor policije, pojasnjen v nadaljevanju mnenja IP:

»Policija je v svojem odgovoru na ta poziv navedla, da so v konkretnem primeru kljub temu, da bencinski servis OMV Lucija (še) ni podal predloga za pregon, obstajali razlogi za sum, da je voznik vozila KP DT-923 storil kaznivo dejanje zatajitve po petem odstavku 208. člena KZ-1 in da so potem z zbiranjem obvestil ugotovili, da niste storil kaznivega dejanja, zato naj bi zadevo zaključili z zaznambo v poročilu dežurnega. Tudi iz uradnega zaznamka o opravljenem razgovoru s samim policistom, ki ga je Policija poslala IP izhaja, da je tudi ta v zvezi s preverjanjem vaših podatkov v uradnih evidencah pojasnjeval, da je to opravil kot policist na podlagi prejete prijave suma tatvine, čeprav naj slednjega ne bi tako zadokumentiral

Zato je IP sklenil:

»Po preučitvi vsega zgoraj navedenega in v postopku pridobljene dokumentacije je IP ugotovil, da je bilo v postopku potrebno potrditi vaš sum, da je prišlo do nezakonite obdelave vaših osebnih podatkov, v policijskih in drugih uradnih evidencah, s strani obravnavanega policista, saj je ta vaše osebne podatke pridobivali za namene, ki ne predstavljajo zakonitih namenov, za katere policisti osebne podatke posameznikov lahko obdelujejo (tj. za opravljanje svojih policijskih nalog). Iz navedb Policije in policista sicer izhaja, da naj bi šlo pri obdelavi vaših osebnih podatkov v uradnih evidencah za pridobivanje osebnih podatkov domnevnega storilca kaznivega dejanja, vendar pa iz vseh ugotovljenih okoliščin in pridobljene dokumentacije izhaja nasprotno tj. da policist dogodka v nobeni točki ni obravnaval kot kaznivo dejanje. Že iz prijave uslužbenca bencinskega servisa je razvidno, da dogodek nima elementov kaznivega dejanja, da pa tudi s strani policista ni bil obravnavan kot tak pa je jasno tako iz vsebine elektronskega sporočila, s katerim se je policist najprej obrnil na vas, iz vsebine vajine nadaljnje komunikacije po elektronski pošti pa tudi iz vsebine njegovega zapisa v poročilu dežurnega policista.

Na podlagi ugotovljenega suma nezakonite obdelave vaših osebnih podatkov, s strani policista Policijske postaje X bo IP zoper slednjega sprožil postopek o prekrških.

Inšpekcijski postopek v obravnavani zadevi pa je bilo potrebno s tem sklepom ustaviti, saj v tem postopku niso bile ugotovljene nepravilnosti, ki bi predstavljale ravnanje Policije v nasprotju z določbami ZVOP-1, ki bi v času vodenja inšpekcijskega postopka še trajale (pri obravnavanem vpogledu je šlo za enkratno dejanje v preteklosti) in bi jih bilo kot take mogoče odpraviti s postopki in ukrepi, ki jih ima IP na voljo v inšpekcijskem postopku.«

Ne zdi se dobro ugotoviti, da ob takšnih primerih državljan ali državljanka nista presenečena. A porodi se neke vrste avto-paradoksalnost: četudi državljan ob tem ni presenečen, pa je upravičeno lahko (ponovno) skoraj malo šokiran.

Kot državljan, ne le kot pravnik, si tudi sam želim življenja v državi, kjer bi bila policija zmožna, voljna in sposobna, v funkciji strokovnosti, intelektualnosti in etike, vsaj občasno priznati napako pri svojem delu. Predvsem, kadar je ta napaka zelo očitna. In še prav posebej, kadar se na drugi strani sooči z državljani, ki policijo vljudno, v dobri veri in z dobrim namenom opozorijo na napako, hkrati pa strokovni organ (IP) policiji analitično in dobronamerno pojasni, kje in zakaj se pri svojem delu in razmišljanju moti, posebej pa, kako naj se v bodoče izogne podobnim napakam; v funkciji zaščite ustavnih pravic in svoboščin ljudi.

Odgovor policije smemo razumeti kot oblastno manipulacijo, sprenevedanje in zavajanje, podčrtano z izogibanjem sleherni odgovornosti. Razumeti ga smemo tudi kot - kategorično laž. In razumeti ga smemo, zaradi te kategorične laži, kot grobo žaljenje človekovega dostojanstva; lažniva insinuacija na storitev kaznivega dejanja, ki ga ni bilo in za katerega policija je od prvega trenutka prepričano in z gotovostjo vedela, da ga ni bilo.

Zdi se legitimno vprašati, kaj storiti? In čemu ne storiti še česa - zoper policijo? Res gre za majhen primer in zato se zdi, da gre tudi za malo laž. A kaj, če gre v velikih primerih za velike laži? V obeh primerih gre za policijsko zlorabo oblasti. Poudarjam, ne zato, ker je prišlo do napake pri delu policije, ampak prav zaradi načina, kako se policija odziva na ugotovljene napake pri njenem delu! To gre razumeti kot mehkejšo različico nečesa, kar svari pred "policijsko državo."

Zakaj to početje slovenske policije? Zakaj takšna policijska (ne)kultura in antipolitika? Ali policija res misli, da s tem krepi svojo avtoriteto, svoj ugled v družbi in v očeh javnosti? Da tako bolje in pravilno opravlja svojo družbeno funkcijo? Kaj pri tem razmišljajo policisti in njihovi komandirji? Od kje izhaja ta, kot se zdi, kategorična in absolutna nepripravljenost za priznavanje očitnih in resnih napak, ta absolutna odsotnost etike odgovornosti, samokritičnega duha in solidarnostnega značaja? Čemu tako surova nepripravljenost za vljudno, človeško, kulturno priznanje napake in opravičilo? Mar policija res ne zmore in noče razumeti, da bi prav s tem krepila svojo avtoriteto, preko krepitve svojega ugleda? Kot človeška ustanova, v funkciji ljudi, njihovih pravic in splošne svobode človeških ravnanj.