c S
Volitve sodnikov – mora Slovenija ostati evropska izjema?
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
29.08.2016 08:00 Kolega Letnar Černič v svoji zadnji IUS-INFO kolumni z naslovom »Kako izvoliti sodnike?« polemizira z mojo predstavitvijo predloga Sodnega sveta, po katerem naj bi pri ustavni določbi o volitvah sodnikov po novem Predsednik republike nadomestil Državni zbor. Kolega summa summarum nekako meni, da naša družba in ožja pravna kultura še nista »zreli« za takšno (radikalno) spremembo in da je zatorej bolje, naj ostane, kot je. Za svoje stališče navede kar nekaj argumentov, na katere bom odgovoril in jih – upam da – uspešno ovrgel.

Cenjenemu kolegu se sicer zahvaljujem, da mi je dal priložnost, da svoje argumente še bolj obelodanim. Vsaka argumentirana debata vodi k izboljševanju stvari in če je javna, še toliko bolje – za javni interes.

Letnar Černič najprej ugotavlja, da v liberalnih demokracijah poznamo več načinov izbire sodnikov in pri tem ilustrativno navede primer ameriške zvezne države Teksas, kjer sodnike volijo neposredno volivci. V širši pravni teoriji in primerjalni praksi je sicer znano, da način izbire sodnikov na ravni ameriških zveznih držav – za razliko od zvezne ravni – ni nekako najbolj zgleden za evropsko pravno kulturo, še manj pa ustrezen za bivše politično-totalitarne države, v katerih je politična kultura imela bistveno drugačno vlogo kot denimo v eni najstarejših demokracij.

Nadalje kolega navaja, da so (vsebinski) »posegi« Državnega zbora v predloge oziroma izbire Sodnega sveta glede novih sodnikov statistično zanemarljivi, zato ustaljene ureditve ne kaže spreminjati. V celotni zgodovini naše države, ki je sicer relativno kratka, takšnih primerov res ni bilo zelo veliko, vendar se je tistih nekaj nevarno skoncentriralo v zadnjem času, kar je pomembno načelo tozadevni sistem zavor in ravnovesij in napovedovalo »renesanso« premoči zakonodajne veje oblasti nasproti sodstvu – bolj značilno za koncept enotnosti oblasti.

Zatem kolega skrbi, da bi z izvzetjem vloge Državnega zbora pri volitvah sodnikov prekinili pomembno vez in s tem legitimnost, ki jo sodstvo črpa iz parlamenta kot predstavnika ljudstva. Pri tem Letnar Černič zanemarja, da Sodni svet ni del sodne veje oblasti, saj je skoraj polovica njegovih članov, pet od enajstih, (pravno-strokovnih) predstavnikov ljudstva, ki jih je v Sodni svet imenoval Državni zbor: v trenutni sestavi dva profesorja, odvetnica in odvetnik in notar. Ta »laična« kvota v Sodnem svetu je garant, da sodstvo ne bo odločalo samo o sebi, saj se za vse pomembne odločitve zahteva dvotretjinska večina, kar pomeni, da predstavniki sodstva v Sodnem svetu nikakor ne morejo preglasovati »laičnih« članov (ang. lay members). Poleg tega so t. i. »zunanji« predstavniki v Sodnem svetu pravni strokovnjaki, kar pomeni, da njihov nadzor nad delovanjem sodstva ne bo populističen, temveč strokoven, utemeljen na pravnih argumentih.

Z gornjim argumentom lahko odgovorim tudi na kolegovo skrb, da je s potencialnim novim načinom imenovanja sodnikov lahko ogrožena notranja neodvisnost delovanja sodstva. Tudi tu naj bi (t. i. zunanji) predstavniki ljudstva v Sodnem svetu pazili na to, da naj do tovrstnega posega v delovanja sodstva ne bi prihajalo. V ta namen ima Sodni svet posebej določene zakonske pristojnosti glede varovanja neodvisnega položaja sodnika (v zunanjem in notranjem smislu).

Glede zaupanja javnosti v delo sodišč bi odtegnitev parlamenta iz končnega postopka izbire sodnikov, pravim »končnega«, saj v njem sodeluje tudi tedaj, ko imenuje svoje predstavnike v Sodni svet, lahko navidezno res vplivala negativno. Toda po zadnjih merjenjih javnega mnenja (in to bi bržkone veljalo še tudi za prej) imata parlament in politika nižjo stopnjo zaupanja javnosti kot sodstvo?!? Kako naj bo tisti, v katerega zaupamo manj, bil garant zaupanja zoper tistega, v katerega zaupamo bolj? Ravno obratno!

Kolega nadalje meni, da bi z omenjeno spremembo izgubili edini nadzorstveni mehanizem nad delovanjem Sodnega sveta. Tudi ta argument ima bolj navidezno težo kot realno, saj pri tovrstnem »nadzoru« Državni zbor zamenjal Predsednik republike, po drugi strani pa je takšen »nadzorni mehanizem« mišljen le za potencialne očitne zlorabe pristojnosti s strani Sodnega sveta, ker če bi takšen »nadzorstveni mehanizem« deloval kot redna »instanca«, potem Sodni svet izgubi svoj smisel neodvisne ustavne institucije. Ustavodajalec mu je s približno polovično mešano sestavo in dvotretjinsko večino že vgradil notranji sistem checks and balances, vanj pa naj bi imenovali pokončne in odgovorne osebnosti, ki že s svojo pojavo jamčijo, da mislijo s svojo glavo in pazijo na javni interes.

Še na argument o »koraku nazaj« bi rad kolegu odgovoril in sicer, kaj poreče na to, da smo še edina država v Evropi, kjer so volitve sodnikov v rokah parlamenta? Razlog, da tega pred leti nismo spreminjali naj bi bil tudi v tem, da bi to bila tedaj preveč radikalna sprememba glede na prejšnji socialistični sistem (enotne veje oblasti), kjer je sodnike volila skupščina vsakih osem let. Naj se torej s tem perjem kitimo? In bi res sprememba v smislu sodobne evropske prakse bila dva koraka nazaj in ne naprej?