Stoji (m)učilna zidana, Prasilna

Teofrastovi Značaji, ki jih je v slovenščino prvi prevedel Anton Sovrè, mežikajo kot Kojčevi liki skozi prizmo Prasile in mrmrajo kot  psihosintezne podosebnosti, pri čemer obstajajo tudi dobre in pozitivne karakterne lastnosti, a s temi navadno nimamo preglavic. Nemara nam bo za širokogrudno dojetje ega, uma in resničnega jaza v pomoč zgodbica s prispodobo učilnice, ki se bržkone vsaj enemu pravniškemu literatu - kajpak slavnemu upokojenemu vrhovnemu sodniku - ne bo zdela pretirano kosmata, preostale pa naj spomni(m), da smo vsi krvavi pod kožo, v duši in glavi, navzlic razvpitim kontraflisarjevim radaljacizmom, ki so se v medijih razpasli kot srednjeveška reinkarnacija verbalne črne kuge pod pretvezo izmišljenega seksizma. O tempora, o mores!

V davnih časih - nam prepeva žalostna ljudska pesmica - je bila postavljena učilna zidana in ob njenem južnem zidu posajena jablana. Drevo se je postaralo in znotraj trohnelo v izvotljen panj, kjer zdaj gnezdijo ptice za svoj mladež iz sanj. Nekega jutra je sinica tjakaj priletela, na šolskem oknu obsedela, previdno kljunček svoj odprla in otožno čivkati začela:

”Poslušajte učitelj vi,

kako se men' pri vas godi,

vsi dečki vaši me črte,

povsod love, povsod pode.

Zalezli so moj ptičji rod,

iz gnezda vrgli so za plot,

mladički tam pomrli so,

oči svetle zaprli so.”

Gospod Učitelj ni tičal v gizdalinskem fraku, kot je bila navada v tistih nejasnih vremenih in snobovskih krajih, zategadelj ni bil tujec nobenemu dijaku. V oguljenem brezrokavniku je dajal vtis kultnega Billyja the Kida, nekakšnega paradoksalnega nekavboja na večnem begu pred duševnim Divjim zahodom, obkroženega s krdelom Patov Garettov ob kitarski spremljavi Boba Dylana. Bučalo mu je v glavi in ga trgalo v srcu, popival je in se vdajal razvratu, da bi pozabil na podzavest in obstal v sedanjosti, ker je zaman hlepel po neuresničljivi brezhibni prihodnosti.

Četudi se še ni storila kresna noč, navkljub Shakespearu in Delovi romaneskni nagradi, in se mu še nikoli ni v škornje vsulo praprotno seme, je razbral ptičje sporočilo, od prvega do zadnjega bolečega čivka. Zgroženo se je sesedel na škripajoči stol iz polpretekle zgodovine, ker ni mogel verjeti zardelim ušesom, da je kaj tako deviantnega sploh možno v tej domnevno okoljevarstveni eri, in to v Njegovem razredu. Do obisti razjarjen je besno nadrl dijake:

”Grdobe grde, paglave,

masti ste vredni leskove,

kdor v gnezdu ptičice mori,

ta v svojem srcu prida ni.”

“Mir v razredu, sem rekel, in da takoj stopi predme kolovodja s svojimi terorističnimi tolovaji!”, se je še kričeče pridušal in živčno pogledoval k durim, ki so zastirala vhod v zatohlo klet potuhnjenega  zla. ”No, spravite se že k sebi, halo, lepo prosim za posluh,” je zahropel že malce bolj spravljivo, ”kajti le tako bomo lahko slišali Neslišno in vsrkali modrostno modrino, ki jo je moč slutiti onkraj  naših oken v morju na obzorju, vse do nebesnega oboka Neskončnosti. Kako mi boste torej pojasnili tale ptičji vandalizem, kako, ali vi sploh veste, kaj je smisel življenja? So te vaše hudobije in svinjarije vse, kar zmorete?”

Zavladala je cerkvena, hja, bolje rečeno pokopališka tišina, iz katere se je prvi oglasil Kletar, ki se je iz ohole preobjedenosti venomer repenčil s polno ritjo in po Freudovsko užival v brskanju po najbolj zakotnih kotičkih prividne realnosti. Tam je nihilistično krmil podgane, ščurke in drugo golazen ter jih namerno spuščal na plano, da so grizle, zaudarjale in pouk davile v mračno grozljivko.

”Ma ko jebe te smotane ptiče, iz katerih je že Hitchcock absolviral, zakaj se sekirate, svetohlinski ornitologi, saj bomo itak vsi skupaj prej kot slej pocrkali in šli v maloro, dajte nam gmah s tem vašim živaloljubnim sranjem,” je zarenčal in si povlekel hlače iz špehate zadnjice, potem pa si je uživaško povohal kazalec in si povrtal po desni nosnici, iz katere mu je molel šop smrkavih dlak.

”Sicer pa vse skupaj vabim 19. novembra na proslavo ob mednarodnem dnevu stranišč, kjer bomo lahko nemoteno srali drug po drugem, ne nazadnje je človek vse bolj sočloveku sekret, kajneda, a mam prou al ne? Ritne luknje si bomo brisali s specialnim toaletnim papirjem, na na katerem bodo fotografije vseh tistih politikov, ki so nam zasrali državo, okej?”

Nasilnež mu je hihitajoče pritrdil in mimogrede uščipnil sosedo, ki si je nekaj mrzlično čečkala v lični zvežčič, opazujoč to farso pa si je Črnogledec v brk zamrmral, da tako in tako ne more biti slabše, ker se nam z bliskovito naglico približujejo apokaliptični jezdeci in Armagedon. Ajpedovec je naveličano skomignil z rameni, češ, kako neki naj razglablja o življenjskem smislu, ko v tej frdamani učilnici ni signala, da bi se s pametnim telefonom priklopil na internetno pamet in povprašal dr. Googla, ki ve vse in še več.

Pijanec je iz oguljene vojaške torbe izvlekel steklenico in potegnil globok požirek tropinovca, rignil in za vsak primer pojasnil prisotnim, da on sploh ne pije in nikakor ni alkoholik, še najmanj anonimni, le tu in tam ga malce srkne za pogum in zdravje, ker mu nekaj rije po želodcu in praska v grlu, zato za povrh tudi kaj travniškega pokadi, mhm, kako paše.

”Najbolj sem židane volje in veder takrat,” je grgrajoče prijavil, ”ko ga žingam kar iz vedra, he, he, hik.”

Požeruh je uživaško mlasknil z jezikom ob nostalgični memoriji na pečene jerebice, Zavistnežu pa še zdaleč ni bilo vseeno, da imajo pri sosedih lepše gnezdo z več živimi letalci kot oni, pa še zlata jajca jim menda dostavljajo kukavice.

Potrebnež je z eno roko grabil sošolko za bohotne dojke, z drugo pa je šaril nekje v hlačah po svojem vzburjenem mednožju, kar je zbujalo splošno hihitanje in posamično nelagodje.

”F..  brez muk je utopija, mi je nekoč kot posvetilo v eno od svojih knjig napisal Luj Šprohar, po njegovih besedah edini nerazkrinkani slepi potnik na trajektu iz Zeebruggeja v Dover in naprej v London, naj mi bosta Kant-avtorski Domicelj in vročekrvni pater Cikanek za priči, ampak nekako ne razumem tega izreka, ker se jaz prav nič ne matram, celo obratno, če ga ne morem dnevno namočiti v ženski nektar, sem potrt in do kraja depresiven, rekel bi celo neuresničen. Moj ptič je nenehno živ, kot Jonathan Livingston Gajeb in briga me, če sem zaradi njegovih drznih poletov fičfirič.”

”Kako lahko tako podlo govoriš o nežnejšem spolu, kot da so dame neki brezčutni predmeti in seksualni objekti” ga je okaral romantični Ljubeznivež in poskušal vzpostaviti očesni stik s Ho(bo)tnico, ki je sedela diagonalno onstran učilnice in pogledovala k nastopaško preračunljivemu Slavohlepnežu, ki je kvišku molel obe roki in se več kot očitno prijavljal k besedi.

”Poglejte, spoštovani gospod Učitelj, cenjene sošolke in sošolci, jasno je kot megleni dan, da imamo opravka s šolskim primerom krvoločnega znašanja nad nebogljenimi pernatimi bitjeci, ampak če trikrat premislimo, je treba tolerirati tudi tiste, ki so se tako brezglavo obnašali in na drastičen način politično uporništvo izražali. Predlagam, da skličemo tiskovno konferenco, na kateri bi rade volje izpovedal stališče dijaškega zbora, ki je seveda bolj ali manj moje, bi bilo pa nujno, da ravnamo medijsko proaktivno, zato me prijavite v Odmeve, TV klub in Tarčo. Izvolite me za predsednika česarkoli, najbolje celotnega svetá, jaz vas imam neskončno rad, bolj kot papež, res hvala, ker ste.”

Spornoseksualec ga je srepo ošinil, ker mu je ukradel zamisel, ampak hkrati je vedel, da se Slavohlepnež zaradi svoje nebrzdane zagnanosti utegne tudi hudo osramotiti in pred javnostjo očrniti, zato je raje molčal in se na ugasnjenem pametnem telefonskem ekranu občudujoče opazoval, odet v Lidlov suknjič za devet evrov, na katerem je pisalo Armani. Kdo ve, mogoče sta pa enojajčna dvojčka na podlagi istofalusne oploditve?

”Bo tale šolska afera tudi meni škodovala in mi še bolj zagrenila življenje?”, je jadikoval Občutljivec in si brisal krokodilje solze zaradi krvoločnih morskih psov, ki ga menda žrejo že od rojstva dalje, prvo kot strašilo avtoritativnega Očeta, potem v preobleki preostalih predstavnikov Zakona, ki so ga, ubožca, nenehno trgali iz maminega naročja.

”Vi si sploh ne morete predstavljati, kako me drkajo v Jelovnancah, Dnevarniku in Požarniku, da naštejem le nekaj medijev, kjer nam jamo koplje nek grobar, ki le za lasten imidž mu je mar, namesto da bi sam zgrmel vanjo.”

Maščevalec je skočil na noge in zahteval torturo in smrtno kazen za takšne (j)etične krvosese, Politik pa je terjal podatke, kdo od njih in nasploh je povezan s komunisti, socialisti ali partizani in kdo se je boril na pravi strani, po domobransko in kontrarevolucionarno. Potem se je oglasil Znanstvenik in provokativno vprašal:

”Ali veste, kakšna je prenovljena interpretacija razlike med optimistom in pesimistom v zvezi s prislovičnim kozarcem, ki je bodisi do polovice poln ali napol prazen? Racionalist bi odgovoril, da je kupica še enkrat prevelika za dano količino vode, veščak zakona relativnosti pa bi neukemu življu raztolmačil, da je en las v juhi mnogo preveč, na glavi pa bistveno premalo.”

Učitelj je skrušeno sedel za mizo in poskušal usmerjati debato, krotiti vročekrvneže, a brez haska. Ne Soprog, ne Oče mu nista priskočila na pomoč, kajti prvi je mrzlično iskal alibi, zakaj danes zopet zamuja (zaradi ptičje gripe?), drugi pa je moral krmariti med njemu podobno hčerko in karakterno različnim sinom. Športnico je zanimalo, ali bi lahko s ptičjimi jajci igrali rokomet, Umetnik je na tablo narisal poteptano gnezdo z levega in desnega profila, Pisateljica pa je po hemigwayjevsko mečkala in razmetavala popisane liste in si občasno izprosila od Pijanca požirek žganja, ker je to mnogo lažje teklo kot njena splavljena zgodba. Pri tem jo je dražil popotniški Pustolovec, ki bi se občasno najraje zatekel v svetišče na duhovne vaje, ker je to moderno in samorefleksija resnično pomaga, toda kaj, ko se tam že drenja toliko kranjskih imenitnežev.

Nenadoma se je razlegla udarniška pesem rožnatega Upornika, ki mu je v trenutku pritegnil ves razred:

”We don't need no education,

we don't need no thought control,

no dark sarcasm in the classroom,

teachers leave them kids alone.

Hey teacher, leave them kids alone!

All in all it's just another brick in the wall.

all in all you're just another brick in the wall.”

Zaprepadeni pedagog se je sesul vase in se razletel na čustvene prafaktorje, nato se je sestavil in šinil kvišku kot mitološki Feniks. Iz nihilističnega somraka je vzletel v satorično Spoznanje, v moč sedanjega trenutka, popolnega zavedanja vsega in vsakogar. Imaginarna “učilna zidana” se je z božjo alias knjižno pomočjo dogradila in kardiocerebralni nevrozidaki so v preddverju duše dobivali kozmično podobo.

Mar niso učenci njegove razgrajaške Podosebnosti, od Kletarja do Pustolovca, ki v razredu organizirajo Um, ta lažnivi in prekleti Ego? Njemu kot pristnemu Jazu preprečujejo stik z neskončno srčno pametjo, s Prasilo, ki se ponuja skozi okno predavalnice do horizonta in onkraj in še dlje, v univerzum. Pomislil je na nevrologa Davida Eaglemana, ki opisuje neznano, incognito življenje človeških možganov kot dualno ekipo tekmecev, ki živi kot parlament podsistemov, od intuitivnih do racionalnih, s svetniki in zombiji vred, ki so v stalnem konfliktu. Toda kljub temu morajo postati zavezniki za višje cilje, e pluribus unum, nulla salus sine unitate, kar je naloga njihovega ”generalnega direktorja.”

Resnica ni niti objektivna niti subjektivna, mu je nekoč raztolmačil Marjan Ogorevc skozi svojo karmično diagnostiko in integralno biorgonomijo, ker presega našo normalno zaznavo s pomočjo petih čutov. Edino tisto znanje, do katerega se dokopljemo v zavesti Enosti, je neskončno, popolno in celostno.