c S
Preobrat v praksi Ustavnega sodišča?
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
27.05.2016 08:25 Ustavna pritožba je temeljno pravno sredstvo za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v slovenskem pravnem redu. Pritožniki so se v zadnjem obdobju soočali s pravcato loterijo ali bo Ustavno sodišče njihovo pritožbo sprejelo v vsebinsko obravnavo, saj je le peščica imela takšno srečo. V lanskem letu pa je vendarle prišlo do rahlih sprememb.

V preteklosti smo že opozarjali na takratno vprašljivo prakso Ustavnega sodišča, ki je le redke ustavne pritožbe sprejelo v obravnavo. Letno poročilo Ustavnega sodišča za leto 2015 vendarle kaže, da morda prihaja do nekakšnih korakov v smeri odprtejšega in učinkovitejšega dostopa do vsebinskega odločanja Ustavnega sodišča o ustavnih pritožbah. V lanskem letu je Ustavno sodišče vsebinsko rešilo 81 od 964 rešenih ustavnih pritožb (Letno poročilo, tabela 16, str. 56). Od tega je ugodilo 76 ustavnim pritožbam (Prav tam). V vsebinsko obravnavo je tako sprejelo 7,9 odstotka prejetih pritožb, kar je bistveno več kot v preteklih letih (1,4 % (2011); 3,2 (2012); 1,7 % (2013) in 3,1 % (2014) (Prav tam). Odstotek vsebinsko rešenih ustavnih pritožb v lanskem letu je tako prvič presegel odstotek pritožb, ki jih Evropsko sodišče za človekove pravice v lanskem letu sprejelo v vsebinsko obravnavo (5.3 % v 2015, Analiza statistike Evropskega sodišča za človekove pravice za leto 2015, str. 6). Vprašanje je ali je preobrat v praksi Ustavnega sodišča le naključje ali vsaj začetek srednjeročnega trenda?

Predvidevati je, da se je Ustavno sodišče s spričo razmer v slovenski družbi bolj začelo zavedati svoje vloge kot vrhovnega varuha človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V lanskem letu je Ustavno sodišče sicer prejelo enako število ustavnih pritožb kot v letu 2014,  vendarle se zdi, da Ustavno sodišče ne želi v popolnosti prevzeti ključne vloge pri varovanju človekovih pravic v ustavnem redu tranzicijske družbe kot je slovenska. Po drugi strani je ugotoviti, da so sodniki še vedno niso sprejeli v vsebinsko obravnavo kar vrtoglavo številko, 633 ustavnih pritožb, pri čemer so jih zavrgli 334  (Letno poročilo, tabela 18, str. 57). Iz Letnega poročila ne izhaja na katere domnevne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin so se te ustavne pritožbe nanašale. Zagotovo bi bilo intenzivno prebrati tudi analizo teh ustavnih pritožb in obrazložitve o nesprejemu oziroma zavrženju. Žal o tem pritožniki in njihovi zastopniki lahko le še ugibajo.

Sklepi o zavrženju ustavnih pritožb niso obrazloženi, temveč se sklicujejo le na famozni 1. odstavek 55.b. člena Zakona o ustavnem sodišču. Ta določa osem razlogov za zavrženje. 2. odstavek 55b. člena istega zakona pa določa, da Ustavno sodišče sprejme v obravnavo pritožbo »če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika« ali »če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.«

Trenutno se razlog »pomembnosti ustavnopravnega vprašanja« nahaja samo med razlogi za sprejem ustavne pritožbe v vsebinsko obravnavo, ne pa med razlogi za zavrženje. Kljub temu se že dolgo širijo govorice, da Ustavno sodišče večino ustavnih pritožb ne sprejema v obravnavo prav iz razloga pomembnosti pravnega vprašanja. Težko je verjeti, da tolikšno število ustavnih pritožb ni izpolnjevalo pogojev dopustnosti iz 1. odstavka 55.b. člena Zakona o ustavnem sodišču. Ustava RS v 6. alineji 160. člena določa, da »Ustavno sodišče odloča …o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti«. Iz ustavnega besedila ne izhaja pristojnost Ustavnega sodišča, da samo, po diskreciji, odloča o sprejemu ustavnih pritožb v obravnavo.

Po drugi strani pa verjetno Ustavno sodišče samo sebe vidi kot precedenčno sodišče, ki ne le varuje, temveč tudi spodbuja varstvo človekovih pravic. Ključno vprašanje je ali slovenska tranzicija družba že zrela za takšno vlogo Ustavnega sodišča, ki bi bila podobna tisti ameriškega Vrhovnega sodišča? Prej ne, kot da, tako da je takšno samorazumevanje Ustavnega sodišča nekaj deset let pred resničnimi razmerami pri varstvu človekovih pravic v slovenski družbi.

Ustavno sodišče bi moralo zaradi uresničevanja vladavine prava in pravne varnosti vsaj v svojem Letnem poročilu jasno prikazati koliko ustavnih pritožb je bilo zavrženih iz razlogov 1. odstavka 55.b. člena Zakona o ustavnem sodišču in koliko iz razlogov nepomembnosti določenega ustavnopravnega vprašanja. Jasneje in natančneje bi moralo pojasniti kriterije iz svoje nedoločne sodne prakse, kako sploh sprejema odločitve, katere ustavne pritožbe sprejme v obravnavo in katere ne. Na ta način bi se lahko popolnoma izognilo raznim očitkom nekaterih strokovnjakov, da so odločitve o sprejemu samovoljne in diskrecijske. Po drugi strani bi pritožniki prejeli jasnejšo predstavo o tem, kdaj lahko pričakujejo, da bodo uspešno prešli fazo dopustnosti.

Ustavno sodišče rado poudarja, da »manjše skupno število prejetih zadev in v tem okviru še posebej zmanjšanje števila vlog za presojo ustavnosti in zakonitosti predpisov, ne pomeni manjše obremenitve Ustavnega sodišča« (Letno poročilo, str. 11). Slednje verjetno drži. A hkrati se mora Ustavno sodišče zavedati, da ne deluje v nekem družbenem vakumu. Bolje se mora zavedati svojega položaja v tranzicijski družbi, kjer se človekove pravice in temeljne svoboščine pogosto kršijo, še posebej na področju uresničevanja pravice do poštenega sojenja. Ta pa je ključna za varovanje vseh ustavnih in mednarodnopravnih pravic.

Olajšanje dostopa do vsebinske presoje ustavnih pritožb, poleg kakovostnih in prepričljivejših odločitev pomeni ponotranjanje vrednot iz 2. poglavja slovenske ustave in predvsem povrnitev zaupanje običajnih ljudi v varovanje človekovih pravic v slovenskem sodstvu. Za zvišanje legitimnosti svojih odločitev je potrebno, da vsako odločitev tudi obrazložijo in jasno povejo, zakaj je bila pritožba zavržena. Običajni ljudje bi spričo teh potencialnih sprememb po nekem srednjeročnem obdobju lahko začeli verjeti, da pravico lahko poiščejo ne le na Allée des Droits de l'Homme v Strasbourgu, temveč tudi doma na Beethovni ulici 10. Če bo Ustavno sodišče nadaljevalo lanskoletni trend in ga še okrepilo, bo to morda mogoče uresničiti že v nekem srednjeročnem obdobju.