Problem je v tem, da je Sodni svet ustavni organ, ki je nekako vmes med sodstvom in širšo družbo. Na eni strani je dolžan braniti neodvisnost sodnikov in sodstva pred »preambiciozno« družbeno skupnostjo, po drugi strani pa – v imenu (te iste) družbe – terjati od sodstva njegovo odgovorno delovanje. V tem kontekstu se zdi prvostopenjsko sodišče v upravnem sporu, ki ga sestavljajo sodniki s praviloma manj izkušnjami in stažem (tj. senioriteto) v sodstvu (četudi imajo status višjih sodnikov), nekako »prenizka« instanca, ki bi lahko bila že po svojem položaju (objektivno) zainteresirana za obrambo sodnikov pred odločitvami Sodnega sveta, četudi ne dvomim, da upravni sodniki sodijo neodvisno in nepristransko.
Kaj pa bi bila temu alternativa? Kdo naj bi torej bil bolj primeren organ za tovrstno pravno varstvo?
Danes v kontekstu Evropske unije se zdi smiselno najprej pogledati, kako je to urejeno primerjalnopravno. Podatke o tem, kakšno pravno varstvo zoper sodne svete članic EU imajo sodniki, najhitreje najdemo na spletni strani Evropske mreže sodnih svetov (European Network of Council for the Judiciary - ENCJ). Tu na splošno ugotovimo različne pristope. Takšno ureditev, kot trenutno velja pri nas (tj. pristojnost upravnega sodišča), poznata le Italija in Litva.
Nekatere države celo določajo, da so odločitve sodnih svetov dokončne – da torej ni pritožbe: Slovaška, Danska, Škotska, Malta, Anglija in Wales, Severna Irska, Madžarska, Latvija, ali pa je pritožba omejena le na očitne primere nezakonitosti: Nizozemska, Belgija. Pri tem je treba upoštevati, da države common law nimajo, za kontinentalne države »tipičnih« sodnih svetov, ampak so ti bolj nekakšna svetovalna telesa v glavnem sestavljena iz samih sodnikov. Spet tretje države pa urejajo pristojnost vrhovnih (upravnih) sodišč za odločanje o pritožbah zoper odločitve sodnih svetov: Španija, Portugalska, Francija (Conseil d'État), Poljska.
Zelo zanimivo rešitev pa pozna sosednja Hrvaška, kjer je za odločanje o (najpomembnejših) pritožbah zoper odločitve Državnog sudbenog vijeća, ko torej je v »igri« (ne)obstoj sodniške funkcije (kot so odločitve o razrešitvi s funkcije, ugotovitvi disciplinske odgovornosti, imenovanju sodnikov in predsednikov sodišč), pristojno Ustavno sodišče. Naj pri tem poudarim, da so Hrvati svoje Vijeće bistveno prenovili leta 2012, kar pomeni, da so upoštevali nekatere sodobne trende na tem področju.
Kaj bi se za našo ureditev torej zdelo najbolj primerno?
Različica, ko bi bile odločitve Sodnega sveta dokončne, brez možnosti pritožbe, se zdi morda malce predrzna. Tudi z vidika ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Verjetno bi takšna varianta vseeno terjala bolj razvito pravno kulturo in ni toliko primerna za našo, ki je še vedno vsaj delno tranzicijska.
Kot že omenjeno, bi bila bistveno boljša od sedanje rešitve, tista, ko bi bilo za pritožbe zoper Sodni svet pristojno Vrhovno sodišče oziroma njegov upravni oddelek oziroma senat. Vrhovni sodniki so vendarle vrh sodne veje oblasti, ki imajo zavoljo svojega znanja, izkušenj, modrosti, skratka senioritete, dovolj visoko avtoriteto, da se znajo primerno odzvati na določene odločitve Sodnega sveta. Toda, kaj ko bi prišel v pravni spor s Sodnim svetom vrhovni sodnik? Je to še potem primeren forum za reševanje konflikta med dvema ustavnima organoma, saj ne gre za hierarhično zadevo samega sodstva v smislu notranje hierarhije, ko bo o sporu odločal najvišji organ v tej hierarhiji.
Zato se mi zdi – iz ustavnega vidika razmerij med Sodnim svetom in sodstvom – osebno veliko boljša različica, ko bi o sporu med Sodnim svetom in sodstvom odločalo Ustavno sodišče. To je sicer pristojno za reševanje nekaterih tipičnih ustavnih sporov, npr. spori o pristojnosti med Vladom, Državnim zborom in Predsednikom republike, pa tudi o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Ustavno sodišče je po svoji sestavi tudi nekakšen »hibridni« organ, ki je sestavljen iz pravnih strokovnjakov, sicer navadno najvišjih sodnikov iz rednega sodstva in profesorjev prava in kot takšen je precej podoben sestavi Sodnega sveta. Pri tem bi bilo Ustavno sodišče že po svoji poziciji bistveno manj »obremenjeno« (zato tudi bolj neodvisno) od Vrhovnega sodišča. Poleg tega teh sporov ni veliko, kar ne bi bistveno povečalo pripad dela Ustavnega sodišča. Zato menim, da je vendarle več argumentov za Ustavno sodišče kot za Vrhovno sodišče.
