Spomnimo, primer je že pred več meseci, pravzaprav leti, razburkal slovensko javnost, ki se je ponovno zgražala nad rednim sodstvom, češ kako je sploh mogoče v Sloveniji izvrševati sodbe tujih sodišč, še posebej izraelskega. Zgražanje je šlo tudi na račun vpletenih oseb, in to dvostransko: eni so strumno stopili v bran usode uglednega kirurga, drugi pa so bolj sočustvovali s prizadetim pacientom.
Ker sem trdno prepričan, da nič od pravkar povedanega, preprosto zato, ker nima nobene povezave s pravom in tistim, kar je prav, ni vplivalo na odločitev Ustavnega sodišča v tej zadevi, se bom osredotočil na prepričljivost sodbe ad rem. To je potrebno, ker je Ustavno sodišče v tej zanimivi zadevi razveljavilo celoten sodni proces priznavanja izraelske sodne odločbe na temelju, da je bilo postopanje rednega sodstva, vključno z Vrhovnim sodiščem, arbitrarno.
Arbitrarno ravnanje državnih organov, še posebej pa sodišč, je ena najhujših kršitev pravic, ki izhajajo iz pravne države. Zato gre pričakovati, da bo take kršitve Ustavno sodišče ugotovilo redko. In to tudi, bolj ali manj, drži. V isti sapi, prav zaradi narave očitka tako hude kršitve, kot je arbitrarno postopanje, obstaja potreba, da je očitek arbitrarnosti, kar se da podrobno utemeljen in s tem prepričljiv.
Kaj, v skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega sodišča, sploh pomeni, da je sodišče ravnalo »arbitrarno«? Prag za ugotovitev arbitrarnosti mora biti in je nujno visok. Sodba sodišča je arbitrarna, in s tem pomeni kršitev 22. člena Ustave, kadar je »očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov.« Visok prag za ugotavljanje arbitrarnosti je nujno potreben zaradi delitve dela med Ustavnim in rednim sodstvom, pri katerem, kot vemo iz zadeve Patria, Ustavno sodišče včasih celo nerazumno trmasto vztraja.
Ustavno sodišče prav tako vselej izrecno poudarja, da v postopku z ustavno pritožbo: »preizkusi le, ali so bile z izpodbijano odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.«; nikakor pa »ne preizkuša, ali so dejanske ugotovitve sodišč pravilne in ali so pravna stališča, na katerih temelji izpodbijana sodna odločba, v skladu z zakonom.«
Zavedajoč se temeljnega »konvencionalnega« pravila, da sodišča mednarodno zasebno pravo vedno uporabljajo tako, da vselej ugotovijo svojo nacionalno pristojnost, se vendarle ne morem znebiti občutka, da je Ustavno sodišče v tej zadevi vsaj nekoliko odstopilo od svoje ustaljene sodne prakse. Ali še drugače, obstaja niz razlogov, ki me utrjujejo v prepričanju, da je Ustavno sodišče v tej zadevi prag arbitrarnosti spustilo izredno nizko, mnogo nižje kot doslej.
To je, zanimivo, mogoče zaznati že v sami dikciji odločbe, ki, med drugim, zelo previdno ugotavlja, da se »Argumenti, ki so jih navedla sodišča v rednem postopku, […] zato v kontekstu norme, ki se razlaga, ne zdijo razumni.« Ne zdijo razumni? Videz ne-razumnosti še zdaleč ni očitna nerazumnost, ki je zahtevana za arbitrarnost.
Morda se bo marsikomu ta tekstualni pristop zdel pikolovski, zato se osredotočimo še na nekaj bolj pomembnega. Ta zadeva je še posebej zanimiva, ker je Ustavno sodišče (najbrž prvič) ugotovilo arbitrarnost ravnanja rednega sodstva, vključno z Vrhovnim sodiščem, na področju, za katero samo prizna, da še ni nobene sodne prakse. Da gre torej za prvi tak primer.
»Niti iz izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča niti iz seznama javno objavljenih odločb Vrhovnega sodišča ne izhaja, da bi se Vrhovno sodišče že srečalo s podobnim vprašanjem. Zato je bila dolžnost Vrhovnega sodišča temeljito, jasno in razčlenjeno obrazložiti sporno pravno stališče še toliko večja.«
Vztrajanje Ustavnega sodišča se zdi, na prvi pogled, razumno. Toda, ali je res? Vprašajmo se takole: kako lahko Ustavno sodišče Vrhovno sodišče obsodi arbitrarnosti na področju, kjer ni še nobene sodne prakse, kjer je torej edina odločitev ta, ki jo ima Ustavno sodišče pred seboj? Da bi Ustavno sodišče lahko kot nerazumno spoznalo precedenčno sodbo Vrhovnega sodišča, o kateri ni še poprej ničesar reklo nobeno drugo sodišče, še manj pa Ustavno sodišče samo, mora biti domnevna nerazumnost še toliko bolj očitna, kot to velja na področju z veliko sodne prakse. Tam so namreč pravno-logični standardi razumnosti že izoblikovani, medtem ko jih na povsem novem področju po naravi stvari ni.
Bojim se, da je Ustavno sodišče v tem primeru rednemu sodstvu letvico postavilo tako visoko, da je to ne bo moglo preplezati. Ustavnemu sodišču pa je, na žalost, ni treba. Povedalo je, da se mu ravnanje rednega sodstva »ne zdi razumno«, ni pa razložilo, kaj v kontekstu odsotnosti poznavanja »kaj je prav(o)« po njegovem še prestane test razumnosti.
Menim, da odločba Vrhovnega sodišča, in vseh nižjih instanc, v tem primeru ni bila taka, da bi jo lahko označili za že »na prvi pogled očitno napačno oziroma ne oprto na razumne pravne argumente, zaradi česar je utemeljeno sklepanje, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev – torej samovoljno.« V tem prepričanju me še dodatno utrjuje odklonilno ločeno mnenje Jana Zobca, ki je še enkrat več pokazal, kdo je res prvo pero pravne argumentacije na Slovenskem.
