Razlogi za teroristična hudodelstva v evropskih mestih so večplastni. Ni jih mogoče pripisati izključno le enemu ali drugemu razlogu. Nekateri jih pripisujejo denimo slabim socialnim pogojem v priseljeniških soseskah, drugi totalitarni in barbarski islamski državi, tretji begunski in migracijski krizi, četrti zahodnemu imperializmu, peti globalni geostrateški nestabilnosti in šesti še kakšnemu drugemu razlogu. Vsak izmed razlogov je legitimen, pri čemer opisuje le delček v razumevanju zadnje globalne ekspanzije terorističnih hudodelstev. Podobno nesoglasje se kaže pri pojasnjevanju posledic zadnjih terorističnih napadov.
Tako je francoski filozof Milner v svojem izjemno jezikovno bogatem novembrskem članku prepričljivo zapisal, da so/bodo zadnji teroristični napadi najbolj negativno vplivali na zmerne evropske muslimanske skupnosti, ki so sedaj živele v sožitju z večinskim avtohtonim prebivalstvom. Njegov prispevek seveda temelji na predpostavki, da je evropski islam kakovostno drugačen od njegove zlorabe s strani totalitarne islamske države. Evropske muslimanske skupnosti so gotovo zaradi napadov na trenutke celo predmet diskriminacij in pod natančnim in skrbnejšim drobnogledom, vendar še ne zadostnim, kot kažejo zadnji napadi. Njegova teza je delno pravilna, saj razlogi za zadnje teroristične napade po evropskih mestih niso le eksogeni, temveč tudi endogeni. Ne prihajajo le od zunaj, temveč izvirajo tudi iz muslimanskih skupnosti znotraj evropskih prestolnic. Težko je namreč verjeti, da sosedje terorističnih napadalcev v Molenebeeku več mesecev in tednov niso opazili nič sumljivega.
Večina zadnjih teroristov je res izšla iz dobro stoječih družin srednjega sloja, kar posredno nekako zanika teze, da gre napade pripisati le ranljivim socio-ekonomskim razmeram v priseljeniških soseskah. Je pa res, da se teroristi učinkoviteje skrivajo v takšnih soseskah, kjer države še vedno izvajajo le pomanjkljivi nadzor. Evropski islam je zagotovo drugačen in bolj laičen od bližnjevzhodnega, vendar se znotraj pogosto izoliranih sosesk evropskih mest skrivajo radikalne celice, ki širijo totalitarne in izkrivljenje ideje islamske države.
Zadnji teroristični napadi so pokazali, da so varnostni ukrepi evropskih držav še premili, da bi zmanjšali tveganje bodočih napadov. Strokovnjaki s področja varnosti vehemetno poudarjajo, da je absolutno varnost težko zagotoviti. Čeprav je slednje morda res, imajo države obveznost, da si prizadevajo za čim večjo stopnjo varnosti s postavitvijo varnostnih rentgenov na postajah vseh podzemnih železnic in na vhodih v železniške ter letališke stavbe, kot jih imajo že na Kitajskem in v Izraelu. Enako je veliko manevrskega prostora najti pri pregonu terorističnih hudodelskih celic.
Kako torej odgovoriti na ponavljajoče se teroristične napade? Nekateri menijo, da je zaradi protiterorističnih ukrepov potrebno zanemariti liberalne stebre evropskih liberalno demokratičnih držav in v ospredje postaviti izključno kolektivno varnost ter stabilnost. Nekako po zgledu največje azijske velesile. Takšno prepričanje je utopično in zmotno. Boj proti terorizmu ne upravičuje arbitrarnih posegov v jedro človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Večina človekovih pravic seveda ni absolutnih, zato je razumljivo, da Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 15. členu dopušča razglasitev izrednega stanja povsod, kjer je mogoče omejiti obseg varovanja človekovih pravic. Države lahko izredno stanje razglasijo le za časovno omejeno obdobje in glede na točno določene pravice. Mednje seveda ne sodijo absolutne pravice, kot je denimo prepoved mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Zato je potrebno najti neko razumno ravnotežje med učinkovitim bojem zoper terorizem in varovanjem jedra temeljnih pravic. Zagotovo je na voljo še veliko maneverskega prostora znotraj liberalnega okvirja evropskih držav.
V odgovor na napade morajo države zato sprejeti najmanj šest konkretnih ukrepov. Prvič, okrepiti je treba varnostne ukrepe na vseh javnih mestih, četudi zavoljo daljših in zamudnejših prevozov. Drugič, javno in tudi obveščevalno je potrebno okrepiti odnose s priseljeniškimi skupnostmi. Tretjič, okrepiti in finančno podpreti je treba tako varnostno-obveščevalne službe kot (ne)vladne organizacije s področja socialne varnosti in varovanja človekovih pravic. Te je potrebno poslati na teren v vsakodnevno življenje priseljenskih četrti. Izboljšati je treba socio-ekonomske ukrepe v priseljeniških soseskah, in okrepiti notranjo povezanost različnih mestnih četrti. Četrtič, okrepiti zaupanje med oblastmi in priseljenci s ciljem pravočasnega preprečevanja hudodelstev. Petič, izboljšati pregon domnevnih hudodelcev in nadzor nad proizvodnjo ter prometom vojaškega orožja. Šestič, okrepiti poskuse za vključevanje vseh generacij priseljencev v vsakokratno evropsko družbo.
Uspešnost vseh predlaganih ukrepov je odvisna predvsem od razpoložljivosti finančnih sredstev in pripravljenosti večinskega prebivalstva, da se vsaj delno, v zameno za visoko stopnjo varnosti, odpove že pridobljenem udobju. V sodobnih evropskih liberalnih demokratičnih državah ni mesta za neliberalne ukrepe v boju proti islamskemu terorizmu. V nasprotnem primeru smo lahko priča začetku razjedanja civilizacijskih vrednot v evropskih družbah. Protiteroristični ukrepi se lahko oblikujejo znotraj okvirja liberalnih držav, vendar le, če se te odzovejo na grožnje dovolj skrbno. Dokončno bo glave večglavega terorističnega zmaja verjetno nemogoče popolnoma v celoti odrezati, vendar je njihovo rast mogoče vsaj upočasniti oziroma omejiti njegov uničevalni učinek. Evropski način življenja zahteva, da se na teroristična hudodelstva odzovemo hitro, učinkovito in ostro, a brez posega v srce evropskih družb, ki ga predstavlja neodvisno, nepristransko in pošteno varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
