Preden pa poiščemo odgovor na to vprašanje, moramo vsaj na kratko postati pri tistih, neomajnih v slovenskem diskurzu, ki v bistvu vztrajajo, da se nas pravkar opisano pravzaprav ne tiče. Logika je naslednja: ko se je ZDA zgodil 11. september, je bilo to čez lužo, in zgodilo se je državi, ki je pač dobila tisto, kar je kot svetovni policaj iskala. Slabi dve desetletji pozneje se podobni dogodki odvijajo resda teritorialno bliže nam, v Parizu in Bruslju, toda tudi to nima nič opraviti z nami.
Vzroki so še vedno isti: neoliberalni, hegemonistični, kapitalistični, imperialistični, izkoriščevalski Zahod pač sedaj žanje tisto, kar je leta sejal, in to ne le v državah tretjega sveta, temveč tudi doma, kjer je v geta strpal revne priseljence, ki so se, jasno – kdo se pa nebi – radikalizirali. V skladu s tem razmišljanjem so teroristična ravnanja sicer zavržna, a je treba tiste, ki jih izvajajo, v vsej njihovi grenkobi, tudi vsaj poskušati razumeti. In nenazadnje, terorizma na Zahodu tudi ne gre preveč napihovati, taki dogodki se vendar dogajajo malodane vsakodnevno v tretjem svetu, pa kamere zahodnih medijev tega niti ne pokažejo.
Neumno. Brezčutno. Nihilistično. Za terorizem nikoli in nikdar ni mogoče najti nikakršnega opravičila. Debata o nepopolnosti Zahoda je tako lahko le sekundarna, razprava o njegovi lastni odgovornosti za terorizem, ki se mu dogaja, pa naravnost sprijena. Slovenija je del zahodnega sveta. Ne le v dobrem, ampak tudi v slabem. Kdor, prežet s propadlim miselnim horizontom neuvrščenosti, meni drugače, se pač moti. In kot sem že zapisal v Nič, relativizacija naših žrtev v osrčju EU, češ da so vsak dan povsod še druge podobne, pove vse o tistem, ki tako pretanjeno zmore sočustvovati le: sam s seboj.
V glavah in srcih tistih, ki razmišljajo na opisan način, najbrž ne bo nikdar drugače. Čeprav terorizem, ki Evropsko unijo razžira danes, ni le kvantitativno drugačen od tistega, ki smo ga poznali v preteklosti. Razlika je kvalitativna. Opravka imamo z dobro organiziranimi, po medijskih poročilih sodeč, po vsej Evropi razpršeni celicami, katerih namen ni zgolj doseči nek jasno opredeljeni politični cilj, ki ga ni mogoče doseči z mirnimi sredstvi znotraj obstoječega civilizacijskega ustroja. Ne, tokrat gre za vse ali nič: cilj je uničiti zahodno civilizacijo kot tako.
Uničiti naš način življenja, utemeljen v svobodi posameznika, v svetovljanstvu, v prostem gibanju ljudi, v mešanju ras, ver, interesov, vrednot, podčrtanih z duhom strpnosti v želji po sobivanju v miru. Priznavajoč, da ima vsak človek, ker ga je Bog ustvaril po svoji podobi in/ali ker smo vsi v enaki meri deležni razsvetljenskega ideala razuma, enako človekovo dostojanstvo in s tem enako pravico, da v mejah pravic drugih piše zgodbe svojega življenja s tistimi, ki jih ima pač bolj ali manj rad.
Ker gre za vse ali nič, tudi nič ne bo več tako, kot je bilo. Moderna liberalna država se bo očitno morala braniti tudi na neliberalni način. Skušnjave in patologije, ki jih to lahko potegne za seboj, so nam iz zgodovine dobro znane. Upam, da smo se iz njih česa naučili. Kot tudi, da bo večina, pa ne le v Sloveniji, zlagoma spoznala, da se te stvari ne dogajajo drugje, tam daleč stran, čeprav vsak dan bliže, ampak da se dogajajo nam.
Ko bo to spoznanje dovolj dozorelo, si lahko obetamo tudi sistemske rešitve nastalega problema. Te pa lahko pridejo samo s strani EU kot celote. Obstoječi koordinacijski mehanizmi nacionalnih varnostnih, obveščevalnih in oboroženih sil očitno ne zadostujejo več. Nacionalna fragmentiranost je voda na mlin teroristom. Poleg nacionalnih, potrebujemo tudi supranacionalne varnostno-obveščevalne sile. In kot na ravni represije, tako tudi na ravni prevencije potrebujemo vseevropski družbeni model, ki bo vse bolj raznolike evropske družbe, upoštevaje naše trenutno neizbežno demografsko nazadovanje, ohranil socialno-ekonomsko vzdržne, strpne in čim bolj vključevalne.
Vse opisano je težko doseči že v dobrih političnih časih. Ta izziv pa je še toliko težji v obdobju upravičenega strahu med ljudmi, iz katerega črpajo politični populisti na vsak dan bolj radikalni desnici in levici. Ne glede na morebitno dejansko nepremostljivost izziva pa ostaja dejstvo eno samo: ali se bomo na nastale neprecedenčne razmere odzvali politično preudarno; ali pa nas bodo vase posrkali ekstremi. Tisti, ki verjamemo v moderno liberalno državo, utemeljeno na civilizacijskih pridobitvah zahodnega sveta, vztrajamo, da pri odgovoru na to vprašanje ni in ne more biti nobene dileme.
