Tako je pretekli teden ravnal tudi predsednik vlade Republike Slovenije. Potem ko se je po večtedenski medijski obravnavi izkazalo, da je finančni minister v svoji pretekli akademski funkciji ravnal nezakonito, je le-ta zaradi pritiska javnosti ugotovil, da ne uživa več potrebnega zaupanja, zato je ponudil odstop.
Predsednik vlade je ponujeni odstop zavrnil s povsem nezgodovinskimi besedami: »Ne sprejemam odstopa ministra Mramorja, saj bi odstop škodil interesom Republike Slovenije.«
V tej kolumni ne želim izpostavljati dejstva, da je trenutna vlada, še posebej pa njen predsednik, prišla na oblast, ker je nam državljankam in državljanom zagotavljala moralno in etično prenovo javnega prostora. Želim pa izpostaviti, da je predsednik vlade pravni teoretik in ugledni ustavni pravnik, ki brez sence dvoma pozna tole Radbruchovo misel:
»Ne, ne smemo reči: vse, kar koristi ljudstvu, je pravo, temveč je treba reči ravno narobe: samo to, kar je pravo, koristi ljudstvu.«
Sklicevanje na interes države, še posebej s položaja voditelja izvršilne veje oblasti, je, iz zgodovinskih razlogov, tako vselej suspektno in mora biti podvrženo najstrožji javnomnenjski presoji. To ne pomeni, da naloga vlade ni zagotavljati interesov države. Nasprotno, prav to je njena temeljna naloga, ki pa mora biti izvrševana na pravni način.
V izjemnih okoliščinah, ki jih predvideva tudi slovenska ustava, interes države, kot skupno dobro, omogoča, a le začasno, suspenz nekaterih ustavnih kavtel. Temu ustreza Lincolnov primer. Cerarjevo ravnanje v ta kontekst, očitno, ne spada.
Korist države, ki v demokraciji mora slediti ljudstvu, nikdar ne more in nikdar ne sme odtehtati nezakonitih ravnanj, ki jih storijo najvišji nosilci javnih funkcij. Razloge za to nadvse plastično ponovno pojasni Radbruch. Tako ravnanje bi namreč pomenilo, da je »[…] koristoljubje vladajočih […] splošna korist. In tako je izenačevanje prava in domnevnega ali namišljenega narodovega blagra spremenilo pravno državo v državo brezpravja.«
Spoštovani in spoštovane: ali se nam ne dogaja prav to? Iz leta v leto slovenska pravna država tone globlje, ne zaradi vse bolj od prava odvrnjenih državljank in državljanov: malih ljudi, temveč zaradi ravnanja oblastnikov. V zadnjih letih smo tako priča oblastniški in politični praksi, da se prav za vsako, pa naj bo še tako eklatantna nezakonitost, celo neustavnost, najde opravičilo ali vsaj potuhnjeno zabriše odgovornost.
Ker je tako, postaja počasi vse dovoljeno. Čeprav so in bodo zgodbe vse bolj bizarne, razkroj pravne in politične kulture pa vse večji, se nas bodo te zgodbe čedalje manj dotikale. Temu bo tako, ker se skušamo sami zavestno in podzavestno braniti pred njimi, da ne bi povsem potonili v nečem, kar je iz vesolja vidno, da ne samo, da ni prav, temveč da je narobe.
Zato, ko se nekdo sklicuje, da je ravnanje, o katerem pripoveduje ta kolumna, in o katerih so v preteklosti ter bodo v prihodnosti pripovedovale še številne druge, v interesu države, mu sporočam le eno. Ne v mojem imenu.
