Njegova kritika je skušala biti šaljiva, satirična, skratka komična, v resnici pa se zdi, da je bil nadvse žaljiv: za sodnico je namreč uporabljal nekatera »živalska imena«, govoril je o nekakšnih »luknjah v glavi«, pa da sodnica »nima blage veze« ipd. Skratka, zelo neokusno že za gledalca oddaje, kaj šele za sodnico samo. Na njegovo »smolo« -- predpostavljam, da je imel zgolj napačne informacije -- je (tudi) povsem zgrešil končno odločitev v tej zadevi: medtem ko je sodnici očital oprostilko, je šlo dejansko za večletno obsodilno sodbo.
V detajle te zadeve se ne mislim spuščati, saj me niti malo ne zabava, me pa na splošno zanima, kje so v demokratični oz. pluralistični družbi meje kritike sodstva in sodnikov. Vendar v tem primeru ne gre zgolj za še eno posplošeno javno kritiko sodstva kot veje oblasti, ki je, če je strokovna, del zaželene svobode političnega govora in kot takšna dovoljena, pri čemer bi lahko bila tudi omejena, če bi zašla v vulgarno natolcevanje.
V ozadju tega »incidenta«, ki je konkretiziran (z imenom in priimkom), gre za veliko bolj občutljivo tematiko. Gre namreč za konflikt med dvema ustavnima pravicama: med voditeljevo svobodo izražanja, celo svobodo »umetniškega« izražanja (s podtoni politične kritike domnevno slabega delovanja sodnice in sodstva na sploh), in osebnostnimi pravici (čast in dobro ime) konkretne sodnice.
Umetniška svoboda izražanja je navadno na splošno precej zaščitena, saj gre za razvoj ali vzdrževanje nivoja kulture oz. civilizacije neke družbene skupnosti. V takšni satirični oddaji, ko komik smeši vodilne politike neke družbene skupnosti, gre tudi za elemente političnega govora v smislu nadziranja oblasti in velikega manevrskega prostora, ki ga družba ima, pri poseganju v osebnostne pravice javnih osebnosti. Ti vodili politiki so kot javne osebnosti med politično najbolj opredeljenimi ljudmi v državi, z veliko politično močjo in tudi z dokaj veliko svobodo nastopanja v javnosti. Zato se zdi tudi primerno, da se jim bolj gleda pod prste.
Vprašanje pa je, če to isto velja za sodnika (prve stopnje), ki v bistvu ni javna osebnost, četudi sodi v javnosti, ki ga že Ustava zavezuje k neodvisnosti ter nepristranskosti, zakon pa še k osebni primernosti ter kodeks sodniške etike k posebej primernemu (oz. diskretnemu) nastopanju v javnosti.
Mislim, da bi moral biti test tu vseeno drugačen kot v primeru izpostavljenih politikov, še posebej pod naslednjimi pogoji: (a) gre za posebej vulgaren in žaljiv »napad« na sodnico in ne za kakšno bolj umetniško profilirano komedijo, ki bi pomenila nekakšno konstruktivno kritiko; (b) žalitev je uperjena na konkretnega sodnika in konkretni postopek oz. odločitev.
Ob tem se zavedam dejstva, da je ESČP v zadevi Erdogan proti Turčiji podprlo kritiko profesorja neke odločitve visokega sodnega zbora, češ da (zavoljo slabe odločitve) sodniki nimajo opravilne sposobnosti … Toda ta zadeva se mi zdi drugačna.
Po moje je glede varstva (umetniške) svobode izražanja še dopustno, da se v satirični oddaji smešijo sodstvo in sodniki in abstracto. Toda, ko zadeva preide na konkretno osebo in zadevo, potem mora biti neka meja. Tu se zdi, da zadeva prevaga na drugo stran, ko morajo sodišče, sodstvo in država enostavno reči »dovolj šale«! In zaščititi sodnico. Drugače si ne znam predstavljati avtoritete, ki naj bi jo sodstvo imelo v družbi, med ljudmi pri reševanju sporov. Še posebej tudi, ko se mora avtoriteta konkretizirati v določeni osebi. Ko je sodnica en večer osmešena v satirični oddaji do obisti, drugi dan pa že sodi v pomembni kazenski zadevi … Kako bo potem javnost zaupala njeni odločitvi kot pravični in strokovno kompetentni?
