Evropski parlament znova obravnava predlog direktive o evidenci podatkov potnikov (t. i. direktiva PNR), ki ga je obravnaval že pred nekaj leti. Razprava o osnutku in njegova vsebina opozarjata na občutljivo razmerje med varovanjem državne varnosti in varovanjem človekovih pravic. Osnutek predloga direktive v 1. odstavku 1. člena naj bi zavezoval »letalske prevoznike k pošiljanju podatkov o potnikih na mednarodnih letih v ali iz držav članic, države članice pa tudi k obdelavi, vključno z zbiranjem, hrambo in uporabo ter izmenjavo teh podatkov«.
Pošiljanje podatkov naj bi bilo potrebno zaradi »preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in pregona hudih kaznivih in terorističnih dejanj« (drugi odstavek 1. člena). To besedilo naj bi izražalo plemeniti namen evropskih zakonodajalcev, da zaščitijo evropske države in potnike pred terorističnimi in drugimi kaznivimi dejanji.
Direktiva naj bi harmonizirala pravne ureditve zbiranja podatkov med državami članicami, saj mnoge izmed njih že zdaj omogočajo zbiranje takšnih podatkov in jih tudi prosto pošiljajo nekaterim tretjim državam, predvsem obveščevalnim in drugim službam Avstralije, Kanade in Združenih držav. Te države od letalskih prevoznikov iz Evropske unije že zdaj zahtevajo podatke o potnikih. Namen direktive naj bi tako bil, da se vzpostavi enoten sistem in način obravnave takšnih podatkov.
Morda je najbolj presenetljivo, da je v Evropski parlament letos prišel popolnoma nespremenjeni osnutek, ki ga je isti organ pred dvema letoma že zavrnil kot še ne dovolj zrelega. Nepresenetljivo pa se ob nadaljnjem besedilu osnutka postavlja več težkih vprašanj glede varovanja človekovih pravic na evropskem kontinentu in tudi varovanja suverenosti evropskih držav. Ali lahko države pošiljajo podatke o letalskih potnikih v tretje države, kjer velja popolnoma drugačno – če ne nasprotno – razumevanje zasebnosti? Ali množično zbiranje in hramba podatkov res pripomoreta k učinkovitejšemu boju zoper terorizem? Ali boj proti terorizmu lahko upravičuje prav vse, tudi odpoved vseh pridobitev evropske civilizacije glede posameznikovih pravic?
Na zadnje vprašanje bi morda lahko v čustvenem odzivu odgovorili pozitivno, če denimo pomislimo le na novico o najnovejšem hudodelstvu barbarov islamske države nad nekaj sto sirskimi otroki, ki zadnje dni kroži po spletu. A le za trenutek, saj bi z odpovedjo vrednotam človekovega dostojanstva in pravic pravzaprav pritrjevali barbarom, ki so storili to hudodelstvo. Proti terorizmu se je mogoče učinkoviti boriti tudi z varovanjem človekovih pravic celotnega prebivalstva. Iz osnutka direktive izhaja več dilem glede varovanja človekovih pravic, denimo varstva osebnih podatkov, zasebnosti in prepovedi diskriminacije.
Osnutek vključuje tudi določitev posebnih državnih organov, ki bi bili pristojni za zbiranje podatkov o potnikih (5. člen osnutka). Ti podatki bi bili po tridesetih dneh tudi anonimizirani (9. člen). Po tridesetih dneh pa osnutek pristojnim državnim organom tudi omogoča, da z analizo velikega števila podatkov pridejo do posameznikov, glede katerih bi bi bila potrebna še natančnejša analiza suma, da so vpleteni v katero izmed prepovedanih dejanj. Ali je takšno množično zbiranje podatkov v demokratičnih družbah res potrebno in nujno?
Evropski nadzornik za varstvo osebnih podatkov predlogu direktive nasprotuje, saj ne obstaja stvarno upravičen razlog za zbiranje in naknadno hrambo podatkov (glej Mnenje št. 5/2015, 24. 9. 2015). Direktiva ne bo pripomogla k učinkovitemu boju zoper mednarodni terorizem in kriminal. Za samo hrambo podatkov je Sodišče Evropske unije v (ne sicer nepovezanih) zadevah C-293/12 in C-594/12 ugotovilo, da nasprotuje Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Razne druge študije akademskih raziskovalcev pa sporočajo, da ni dokazano, da bi hramba navidezno nesumljivih elektronskih podatkov v zadnjih letih preprečila kakšen teroristični napad. Agencija Evropske unije za temeljne pravice je v svojem mnenju iz 14. junija 2015 izrazila podobne pomisleke.
Osnutek direktive je zato treba izboljšati in vanj vključiti pripombe najpomembnejših deležnikov in upoštevati sodno prakso Sodišča Evropske unije. Države članice pa morajo v svoji praksi sprejeti ukrepe, s katerimi bo mogoče zavarovati temeljne pravice množice potnikov, ki vsak dan potujejo na evropska letališča ali z njih. V tej luči je Agencija Evropske unije za temeljne pravice lani pripravila dvanajst smernic za domače organe, ki opisujejo načine, kako zavarovati človekove pravice potnikov pri zbiranju njihovih podatkov.
Ob osnutku direktive o evidenci podatkov potnikov se torej pojavlja vrsta pomislekov glede učinkovitega varovanja človekovih pravic. Smiselnost množičnega zbiranja in hrambe podatkov je zagotovo tudi dvomljiva in sporna, pri čemer je dejstvo, da večina evropskih držav takšne podatke že zbira, si jih izmenjuje in jih pošilja tretjim državam. Zato se rešitev ne kaže v zavrnitvi predloga, temveč v njegovi izboljšavi, tako da bi omogočil enoten sistem in nadzor nad pošiljanjem, analizo, hrambo in uporabo podatkov, ki bo skladen s temeljnimi načeli in pravili evropskega sistema za varstvo človekovih pravic. Reševanja dileme med varstvom človekovih pravic in zagotavljanjem nacionalne varnosti ne gre prepuščati poenostavljenim razlagam, temveč je med njima vsakič znova treba poiskati razumno ravnotežje. Do tega pa lahko pridemo le z dogovorom in vključitvijo predlogov vseh deležnikov.
