c S
Ustavna sodna reforma 2016
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
09.11.2015 09:14 Z zanimanjem sem spremljal govor Ministra za pravosodje ob letošnjem Dnevu pravosodja, kjer je za naslednje leto, torej 2016, napovedal pravi pravosodni zakonodajni horuk. V tem sklopu sem se še posebej razveselil že dolgo napovedanega zakona o Sodnem svetu, pozitivno pa je vznemirila tudi napoved nekaterih ustavnih sprememb glede sodstva. Nekatere ideje glede ustavne sodne reforme pa sem žal sprejel s kislim obrazom.

Minister Klemenčič je najprej omenjal predvsem ustavno spreminjanje načina imenovanja sodnikov. Bržkone je imel tu v mislih rešitev problema, ki ima že dolgo brado: namreč imenovanja (ali »volitve« po terminologiji 130. člena URS) sodnikov s strani Državnega zbora, katere unikum je Slovenija v evropskem prostoru. O tem perečem problemu sem že kar nekaj pisal, posebej pa smo to težavo pred kratkim na svoji koži razdraženo občutili člani Sodnega sveta. Mimogrede povedano je res malce nenavadno, da se je takšna pristojnost Državnega zbora zaiskrila šele zdaj, po več kot dvajsetih letih, ko so se poslanci zavedli te svoje usodne pristojnosti in pričeli vsebinsko posegati v predloge Sodnega sveta za imenovanje novih sodnikov.

Odpirati Ustavo na tej točki bo ministrovo še posebej pogumno dejanje, zato bi mu pri tem zaželel vso srečo ter dovolj modrosti in tudi spretnosti, da bo to lahko izpeljal. To je namreč vajet nad sodstvom, ki je zakonodajalec ne bo želel kar tako izpustiti iz rok. Zato bo cena, ki jo bo treba plačati, precej visoka, četudi je to zgodovinska anomalija, katere odprava in nadomestitev z boljšo varianto sta po domala soglasnem mnenju ustavnopravne teorije le vprašanje časa. A realna politika seveda deluje drugače kot politična teorija.

Ceno za preselitev imenovanja sodnikov iz parlamenta drugam vidim v drugem ministrovem predlogu glede ustavnih sprememb v zvezi sodstvom, in sicer v ustavni uvedbi preizkusnega sodniškega mandata. Po vsej verjetnosti se to zdi politični »korenček« tistim poslanskim skeptikom, ki se nikakor ne bi odpovedali svoji moči, ki jo imajo pri zdajšnjem imenovanju sodnikov.

Le v gornjem kontekstu lahko razumem predlog Ministra glede uvedbe preizkusnega mandata – namreč kot strateško oziroma taktično potezo, da se doseže veliko bolj pomemben korak v spremembi načina imenovanja novih sodnikov. Če je pa zahteva po preizkusnem mandatu mišljena vsebinsko resno, potem je čisto ne razumem in se mi ne zdi najbolj premišljena. Kajti vprašati se je predvsem treba, kaj bo prinesla in kaj bomo z njo rešili?

Najprej je to lahko nezaupnica izbirnim postopkom Sodnega sveta, ki so zdaj z novimi pravili sodniške zakonodaje še bolj zaostreni. Preizkusni mandat bi tako pomenil še dodatni preizkus za vse tiste, ki komaj vstopajo v sodniški poklic, ki pa ob vseh nadzorih, ki že zdaj obstajajo, ne vem, kakšen namen bi dosegel.

Kajti predvsem se zdi, da je takšen ukrep, če bo do njega prišlo, prepozen. Danes je že tako ali tako izjemno malo razpisanih sodniških mest in tako ali tako je tisto malo število kandidatov, ki pride skozi sito izbire, dobrih ali celo zelo dobrih. Morda precej boljših kot v časih, ko se je v procesu Lukenda na sodniškim mestih – v primerjavi s sedaj – množično zaposlovalo.

Poleg tega je zaradi izjemno malo novih sodniških mest, ki se gotovo ne bodo kaj povečevala v bližnji prihodnosti, mlajša generacija že tako prikrajšana v primerjavi s starejšo, ki je z novo Ustavo v prvi polovici devetdesetih letih prejšnjega stoletja dobesedno paketno zakorakala v trajni sodniški mandat – brez vsakršne preizkusne dobe! Zakaj bi zdaj ta ista Ustava za te nove sodnike zadeve zaostrovala? Že tako bomo zavoljo preteklih napak izgubili celo generacijo novih sodnikov.

Res se lepo sliši, da mladega sodnika še malce preizkusimo, preden mu zaupano trajno službo, ki se sliši kot »doživljenjska«, predvsem varna, ki pa to seveda ni, saj je sodnik vseskozi pod nadzorom: tu je njegov predsednik, so stranke, je norma, inštanca, personalni svet in nazadnje še Sodni svet. Seveda si vsi želimo imeti najboljše sodnike.

Vendar ne verjamem, da je preizkusni mandat pravi ukrep predvsem tudi glede na trenutno stanje v sodstvu. Če bi ga bilo kdaj primerno uvesti, bi bil to čas s pričetkom veljave nove Ustave ali pa morda vendarle zdaj, če bi se denimo povečevalo število novih sodniških mest. Za to pa ni prav nobene bojazni. Prav nasprotno.

Zato se v tem trenutku zdi uvedba preizkusnega mandata povsem brezsmiselna, saj razen tega, da bi izgledala politično všečna, nima prav nobene vsebinske vrednosti.