c S
Različni vatli za ocenjevanje sodstva
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
09.10.2015 06:41 Naslov tokratne kolumne sem si izposodil pri istoimenski okrogli mizi, ki bo potekala na letošnjih Dnevih pravnikov v Portorožu. Ker mi je udeležbo na okrogli mizi  preprečil, ne morebitni strah pred katerim od razpravljavcev, temveč fakultetni urnik, bom naslednjih nekaj vrstic izkoristil za predstavitev vsaj nekaterih misli, ki bi jih sicer razvil v Portorožu. Številne od njih so že stare in vsaj bralcem teh kolumn še preveč znane.

Prva misel se dotakne samega naslova okrogle mize, iz katerega izhaja domneva različnih vatlov za ocenjevanje sodstva. Najbrž slovenskega. Do tega sem skeptičen. Vatli, ali lepše povedano, kriteriji za ocenjevanje sodstva so znani. So mednarodno uveljavljeni in teoretično podprti in razdelani. Če že ne v naši, pa gotovo v vodilni svetovni pravni teoriji in praksi.

Kriterije za ocenjevanje (pravo)sodnih sistemov v Evropi je do potankosti razvila Komisija za učinkovitost pravosodja (CEPEJ), ki deluje v okviru Sveta Evrope. Od nje pa si jih je izposodila tudi Evropska komisija za razvrščanje držav članic EU po lestvici (ne)razvitosti vladavine prava. Na nobeni od teh lestvic slovenska sodišča ne kotirajo najbolje. To je dejstvo, ki ga lahko preverite tu.

Če so kriteriji ali vatli torej znani in praktično enaki za vso Evropo, se domneva njihove različnosti najbrž nanaša na nekaj drugega kot na njih same. Drznem si tvegati trditev, da na različna stališča, ki jih imajo različni posamezniki pri razlagi in vrednotenju na eni strani o zbranih statističnih podatkih, ki pričajo o kakovosti slovenskega sodstva kot celote, na drugi strani pa tudi o konkretnih zadevah in posameznikih, ki so v njih odločali.

Različnost stališč pa je nekaj ne le povsem običajnega, temveč tudi nadvse dobrodošlega. Pravzaprav nujnega za delovanje normalne, svobodomiselne, odprte demokratične družbe. Pri tem se je, seveda, treba vprašati, o različnosti kakšnih stališč je pravzaprav govora: poljudnih, strokovnih, političnih, svetovno-nazorskih?

Pri tem smo v Sloveniji, tako sodim na podlagi lastnih izkušenj, precejšnja posebnost. V tujini se mi ni še nikdar zgodilo, da bi bil na dogodke, organizirane za strokovno javnost, vabljen zaradi svoje domnevne politične »desnosti«, ali zaradi svojega drugačnega svetovnega, tudi političnega nazora, ki pa mi, ne boste verjeli, po mnenju sogovornikov kljub vsemu še omogoča normalno komunikacijo. Nasprotno, vabila v tujini so utemeljena na vsebini, podprti z argumenti, ki jih je ta ali oni pisec zlil v enega ali več odmevnih znanstveno-strokovnih del. Vse ostalo je nepomembno.

Ko torej govorimo o različnih vatlih pri ocenjevanju sodstva, je zato res treba posvetiti več pozornosti temu, o kakšnih razlikah je pravzaprav govora. Ker gre, nenazadnje, za razlike med pravniki, nas to nemudoma privede k vprašanju, v čem se pravniki med seboj sploh razlikujejo? Prepričan sem, da naše razlike, če naj vztrajamo v polju pravnega, ne morejo temeljiti na »politično-interesni razcepljenosti.« Če bi bilo temu tako, potem bi bili vsi – in ne le nekateri pravniki, vsaj tisti na čelu vlade in člani organov političnih strank – pravzaprav politiki.

Pravniki, zvesti svojemu poslanstvu, se po mojem mnenju razlikujejo v enem samem, bistvenem vprašanju, ki pa v nadaljevanju definira vse dimenzije njihovega delovanja. Vprašanje je zastavil Dworkin in se glasi: kako naj v vseh ozirih najbolje razumem pravo in znotraj tega razumevanja kar najbolje prilagodim svoje pravno ravnanje, da bom optimiziral prav tisto razumevanje prava, ki se mi zdi najboljše?

Vsaj zame je tu odgovor znan. Izhodišče je liberalno razumevanje prava in demokracije, kot enotnega koncepta, katerih skupno izhodišče je enako človekovo dostojanstvo vsakogar, v imenu in za katerega se izvršuje vsakršna oblast. Tudi in v prvi vrsti sodna. To je tisti svetovni nazor, iz katerega se napajata moje vrednotenje slovenskega sodstva in predvsem kritika. K njej sem kot zunanji opazovalec, morda (in žal) za razliko od članov sistema, prvenstveno poklican.

Pa ne zaradi kritike same – kot neke vrste bolestnega kritizerstva – temveč zaradi iskrene želje, da bi slovenski pravosodni sistem deloval bolje, kot deluje sedaj. Če je to v očeh kogarkoli politična agenda, se pod njo z veseljem in kadarkoli podpišem. Nasprotno, pa ne bom nikdar, prav zaradi zvestobe vsebinskemu liberalizmu, pritrdil tistim, ki vsakršno debato o sodstvu pogojujejo z zahtevo po sprejemanju skupnih, a priornih izhodišč o pravnosti (slovenske) pravne države, ki so prav zaradi svoje svojskosti primarno poklicana h kritičnemu izpraševanju.

Vatli so torej skupni. Ločujejo nas, največkrat neartikulirani, fundamenti.