Katalonija si že več stoletij prizadeva za samostojno in neodvisno državo. Zaradi spleta takšnih in drugačnih zgodovinskih okoliščin do nje v polni meri nikoli (še) ni prišla. Ali so danes vrata dovolj odprta, da bo katalonska vlada izpeljala projekt osamosvojitve? Katalonska vlada se je odločila sklicati predčasne volitve, ker sta španska vlada in špansko ustavno sodišče s suhoparno pravno razlago preprečila sklic referenduma, na katerem bi se prebivalci odločali o katalonski prihodnosti. Ker plebiscita oziroma referenduma ustavno konformno ni možno sklicati, se je večina katalonskih političnih strank, tako na desni kot levi strani, ki se zavzemajo za neodvisnost, združila v skupno predvolilno koalicijo za samostojno in neodvisno Katalonijo. Ta koalicija v primeru, da na volitvah prejme absolutno večino, napoveduje razglasitev samostojne in neodvisne Katalonije. V nasprotnem primeru bodo katalonske sanje o neodvisnosti ali samostojnosti vsaj za nekaj časa zatrte. Tako se vsakem primeru obeta napeto povolilno ozračje.
Kot so se v skupno koalicijo združile katalonske stranke, so se v neformalno in pragmatično koalicijo zoper neodvisno in samostojno Katalonijo povezali tudi dve, vsaj trenutno največji, vladajoča španska Ljudska stranka in največja opozicijska, španska Socialistična stranka. Neodvisno Katalonijo je namreč potrebno preprečiti za vsako ceno in na vse načine. V večini preostalih delov Španije, katalonske težnje prostaško zavračajo, bolj v zasebnih krogih, v javnih manj. Običajni ljudje se v barih in kavarnah razburjajo, kako si lahko katalonska vlada dovoli kaj takega, in se z lahkotnostjo spuščajo v razburkane debate z nasprotno mislečimi. Ker se v njih pretaka vroča kri, so včasih lahko navzven takšne debate prav zastrašujoče.
Zagovorniki katalonske neodvisnosti in samostojnosti pravijo, da ne delujejo zoper Španijo, temveč nasprotujejo nadaljevanju veljavne španske ustavnopravne ureditve (glej denimo prispevek več avtorjev v El Paisu, 7. septembra 2015). Ustava kraljevine Španije ne vsebuje pravice do samoodločbe in priznava samo španski narod, čeprav na španskem ozemlju živijo vsaj še trije drugi narodi. Katalonski parlament tako ne more ustavnopravno konformno razglasiti samostojne in neodvisne Katalonije. Razglasiti jo je mogoče le s spremembo španske ustave, v dogovoru z najmočnejšimi političnimi akterji v španskem javnem prostoru. Kaj takega pa je v Španiji v današnjih politično in čustveno zaostrenih razmerah utopično pričakovati. Mednarodnopravno je zadeva drugačna, saj je Meddržavno sodišče v Haagu v posvetovalnem mnenju v zadevi Kosovo ugotovilo, da deklaracija o neodvisnosti Kosova z dne 17. februarja 2008 ni kršila mednarodnega prava.
Katalonski nacionalisti bi se verjetno zadovoljili z nekakšnim dogovorom o ustavnih spremembah, ki bi povečale katalonsko avtonomijo in deželni vladi podale suverenost v davčnih zadevah, kot jo denimo že ima Baskija. A kaj, če se španska vlada ne želi usesti za skupno mizo s predstavniki katalonske vlade. Dialoga ni, čeprav se je katalonska vlada poskušala na različne načine sestati s predstavniki vladajoče ljudske stranke. Tako vse skupaj ustvarja vtis negotovosti in poglablja strah med katalonskim prebivalstvom.
Vodilni španski mediji skoraj soglasno nasprotujejo neodvisnosti in svoje bralce, gledalce in poslušalce poučujejo, kako morajo 27. septembra voliti. Temu so se pridružili še rojalistični politiki z vseh vetrov, ki volivce strašijo, da bodo izgubili svoje težko pridobljene pokojnine in kako bo Katalonija, kar čez noč izključena iz Evropske unije, ali celo, da morebitna neodvisnost ogroža svobodno gospodarsko pobudo. Tak diskurz nam je v Sloveniji še kako dobro poznan iz preloma devetdesetih, ko so jugoslovanski in nekateri mediji pred plebiscitom uporabljali podobne, če ne enake argumente, seveda zoper slovensko samostojnost. V zadnjem letu katalonsko družbo pretresajo tudi korupcijski škandali, v katere je vpletena vrsta nekdanjih politikov katalonskih nacionalističnih strank, zaradi česar so volivci vedno manj zaupljivi do njihovega predloga za osamosvojitev.
Katalonija in Španija sta zagotovo družinsko, zgodovinsko in kulturno neločljivo povezani. Skozi leta se je steklo vrsto vezi, ki jih tudi morebitna samostojnost Katalonije ne more pretrgati. Enako kot sta deželi skoraj simbiozno povezani, pa sta si v posameznih segmentih tudi podobno različni oziroma celo tuji. Priznavanje takšnih različnosti je bilo do sedaj skoraj odsotno iz španskega ustavnega diskurza, ki slepo in formalistično poudarja homogenost in enotnost španskega naroda. Odsotnost te različnosti na ustavni ravni pa je navsezadnje pripeljalo do jasnih zahtev narodov v Španiji po samoodločbi. Ker si je španska vlada zatiskala oči pred težavami v resničnem življenju, se je tako znašla pred nepremostljivo težavo, ki jo sedaj ne zna rešiti.
Ustvarjanje negotovosti in strahu pa bo zagotovo posredno vplivalo na končne rezultate volitev. Nejasno je tudi, kako se bo dejansko odzvala španska vlada v primeru razglasitve neodvisnosti. Nekateri ne izključujejo možnosti prisilnega posredovanja španskih policijskih in vojaških sil. Slednje si je v tako turističnem mestu kot je Barcelona težko predstavljati, zagotovo pa ne gre tega izključiti. Zagotovo pa se zadnja leta odpirajo vprašanja in težnje, da je, če nič drugega prišel čas, da vodilne politične sile v španskem javnem prostoru prisluhnejo glasovom o nujnosti preureditve španskega ustavnega red v sistem, ki bo bližje njenim narodom in ljudem.
Trenutni španski ustavnopravni sistem je neživljenjski in povzroča več težav, kot jih rešuje. Vsi, ki tam živijo upravičeno pričakujejo, da ne bodo na vsakem koraku napadeni le zato, ker so ponosni, da pripadajo katalonskemu oziroma baskovskemu in galicijskem narodu. Ali lahko deželi in njuni prebivalci še vedno živijo povezani drug ob drugemu? Enako pomembno vprašanje je, če in kakšno zrelost bo pokazal španski javni prostor, ko se bo odzval na morebitno zmago koalicije katalonskih strank. Zrela odločitev bi bila, da Kataloncem končno priznajo pravico do odločanja o svoji prihodnosti in da prenehajo z njihovim ustrahovanjem.
