Pred kratkim je v medijih udarila novica, da je Slovenija statistično gledano po številu kršitev človekovih pravic na prebivalca, ugotovljenih pred ESČP, na prvem mestu. Toda spoštovani, tisto, kar je že dolgo znano po vseh novinarskih, pa pravzaprav tudi laičnih standardih, ne more biti novica. Je kvečjemu starica.
Ker so nomina odiosa, ne bom našteval, kdo vse je že v slovenskem javnem prostoru na strokovni, akademski pravni ravni in še bolj, tudi zelo glasno na politični ravni, opozarjal, na klavrno stanje slovenske pravne države. Statistike o obsodbah Slovenije pred ESČP in, še bolj alarmantno, statistike tistih obsodilnih sodb, ki jih Slovenija ni nikoli izvršila, so že dolgo znane in objavljene ter pravno-teoretično razdelane.
Zakaj postanejo vredne razprave šele tedaj, ko jih objavi neka evropska nevladna organizacija, mi ni povsem razumljivo. Najbrž ima to opraviti s specifičnim slovenskim upognjeno-hrbtnim refleksom, da je dejstvo nekaj vredno šele, ko nam ga servira nekdo iz tujine. Le ugibam, na glas.
Toda vsi, pozor, se vendarle niso dali. V medijih lahko iz dneva v dan prebiramo prispevke, ki nas še enkrat več podučijo, da samo statistiki vendarle ne gre zaupati – o največji laži smo že pisali – in da je treba k tem podatkom pristopiti z neko, najbrž precejšnjo mero distance. Vse le ni tako slabo. Seveda ne, še posebej, če človekove pravice niso bile kršene vam.
A stvari presežejo mejo običajnega ter se približajo pridevniku, ki je v naslovu te kolumne, ko se temu trendu medijske relativizacije na institucionalni ravni pridruži sam urad varuhinje človekovih pravic. Namesto da bi, tako kot je po naravi stvari poklican, to alarmantno statistiko vzel kot zadnji apel k resnim spremembam v Sloveniji na tem področju, se je v sporočilu za javnost pokroviteljsko in retorično spraševal: »Ali je Slovenija res največja kršiteljica človekovih pravic?«
Varuhinja sicer meni, da so podatki »v glavnem verodostojni«, morda deloma tudi niso?, a da kljub svoji »zgovornosti« »terjajo poglobljene analize«. Oprostite, »poglobljene analize« po slovensko so samo še en korak v smeri zagotovila, da se v praksi ne bo nič spremenilo. Sicer pa, zakaj urad varuha teh poglobljenih analiz ni že zdavnaj opravil in na njihovi podlagi predlagal sistemske spremembe?
Za to ne potrebujemo še ene »državne institucije za varstvo in promocijo človekovih pravic.« Institucij imamo dovolj, pravzaprav preveč, tisto kar potrebujemo, so institucije in v njih ljudje, ki bodo svoje poslanstvo vzeli resno in proizvajali konkretne rezultate.
Slednje me, hočeš nočeš, pripelje nazaj k slovenskim sodiščem. Vrhovno sodišče se je na to isto statistiko odzvalo tako, kot smo že dolgo vajeni. V podobnem slogu kot urad varuhinje, le s to razliko, da je njeno klavrnost pripisalo preteklosti. Toda statistika je za vse države EKČP merila preteklost in sedanjost, torej absolutno število teh zadev, v katerih Slovenija relativno neslavno zmaga. In še več, če pozorno pogledate graf, ki ga je objavilo Vrhovno sodišče, boste videli, da število primerov zoper Slovenijo v zadnjih letih resda upada, število sodb pa narašča!
Stanje je torej vse prej kot dobro. Je slabo in kot dokaz, da je najbrž nekaj (hudo) narobe, lahko vzamete zadevo Patria kot lakmusov test slovenske pravne države. Po tem ko je bila zadeva že konec aprila 2015 dodeljena sodnici Okrajnega sodišča v absolutno prednostno obravnavo (sic!), ta še do danes, torej do 29.8. 2015, kar skupaj znese natančno 4 mesece, ni uporabila ene same določbe ZKP o zastaranju.
Če v absolutno prednostnem postopku, kjer že po vsebini, če ste prebrali odločbo Ustavnega sodišča, ni nobenega dvoma, kako mora prvostopenjska sodnica odločiti, ta v 4 mesecih ni razrešila niti osnovnega procesnega vprašanja o zastaranju zadeve, ki bi jo – mimogrede po načelu sodniške ekonomičnosti – razbremenilo neznosne teže celotnega primera, potem si lahko predstavljate, kako šele potekajo običajni postopki. In potem je tudi statistika pred ESČP, ki pa je le vrh ledene gore slovenske pravne države, povsem razumljiva.
