Mislim, da je s to prakso pričelo Ustavno sodišče, ki že od samega začetka svojega delovanja na internetu objavlja vse svoje odločitve. Sledilo mu je Vrhovno sodišče s podobno prakso. Zatem pa še višja sodišča, ki se približujejo temu modelu. Manjkajo še predvsem prvostopenjske sodne odločbe in tu ima Ministrstvo za pravosodje določene načrte.
Ta ideja se mi zdi dobra. Omogoča namreč polno, če že ne popolno transparentnost delovanja sodišč. Tudi prvostopenjskih. Seveda je treba pri tem ustrezno zavarovati relevantne osebne podatke. To je predpogoj, drugače pa ne vidim slabosti takšne prakse. Lahko to kaj podaljša čas pisanja sodb, pri čemer bodo sodniki bolj pazili na kakovost svojih izdelkov? Ne verjamem. Morda kvečjemu na samem začetku, potem pa bo to gotovo postala rutina. (Če bi do tega prišlo, bi seveda morali na to računati in sodnikom to malce tolerirati.)
Prednosti takšne prakse pa so lahko številne. Poleg same transparentnosti delovanja sodišč gre lahko za mnoge pozitivne učinke v zvezi s spremljanjem sodne prakse. Po eni strani sama sodišča in sodniki lahko spremljajo prakso drugih sodišč in se primerjajo med seboj. To pa daje veliko manevrskega prostora tudi raznim raziskovalcem, ki komentirajo prakso sodišč, lahko tudi kritizirajo, to pa lahko posledično vodi le k dvigovanju kakovosti sodnih odločb.
Po moje si s takšno polno transparentnostjo svojih odločb sodstvo lahko le dvigne avtoriteto.
Če se še malce vrnem k temi, ki sem jo obdeloval v prejšnji kolumni. Sicer možnost objave vseh odločb daje možnost dobrega pregleda nad sodno prakso in s tem tudi možnost njenega (večjega) enotenja. Na vseh sodiščih bi lahko imeli nekakšno analitično službo, ki bi se ukvarjala z enotenjem sodne prakse. Po vzoru Vrhovnega sodišča – sicer pa natančno ne vem, kako ta služba tam deluje. Vem pa, kako je delovala na Ustavnem sodišču, kjer je šlo za spremljanje lastne precedenčne prakse in ne toliko za enotenje v strogem smislu.
Spomnim se nemškega profesorja, ki je v nekem znanem delu zapisal, da zavoljo interneta in na sploh informacijske tehnologije narašča možnost za uporabo oz. veljavo precedenčnega prava tudi v kontinentalni Evropi. On je nekako ob tem napovedoval – tudi zavoljo interneta! – prihod šole pravnega realizma v kontinentalno Evropo. Ki naj bi zamenjala obdobje pravnega pozitivizma.
Dosledno objavljanje sodne prakse je predpogoj za večjo veljavo sodne prakse. S takšno prakso so seveda že davno pričeli v svetu common law, ko so objavljali sodbe v t. i. reports. Danes imajo veliko večjo vlogo elektronske baze. Te dajejo tudi izjemne možnosti glede obdelave sodb z raznimi elektronskimi tehničnimi orodji.
Skratka sam dosledno objavljanje sodnih odločb prvostopenjskih sodišč podpiram. Vendar preden se gre v takšno akcijo, bi bilo nujno, da se o tem znotraj sodstva opravi temeljita razprava, da se razkrijejo vse morebitne slabosti, ki bi jih takšna praksa prinesla. Da smo lahko pripravljeni nanje in lahko pravočasno preprečimo morebitne stranske učinke in določene napake. Sicer sem prepričan, da bo Ministrstvo za pravosodje, če bo kot predlagatelj sodne zakonodaje v takšne korake šlo, to napravilo. Kot tudi prej opravilo nujno primerjalnopravno analizo in njene izsledke predstavilo za diskusijo v zgoraj omenjeni razpravi.
