Človekove pravice v športu se ne nanašajo samo na pravice športnikov udeležencev. Predvsem se nanašajo tudi na pravice in položaj tistih, ki omogočajo, da tekmovanja sploh lahko potekajo, od športnih delavcev, voznikov do gradbenih delavcev, ki gradijo prizorišča, pa do običajnih prebivalcev, ki želijo živeti v državi, ki varuje človekove pravice in svoboščine. Morda boste rekli, pa saj varstvo človekovih pravic nima nič z organizacijo športnih tekmovanj. Mogoče res ne, če pogledamo prakso nekaterih zadnjih velikih letošnjih športnih tekmovanj - od prvih Evropskih športnih iger v avtokratskem Azerbajdžanu do vsakoletne dirke Formule 1 v avtokratsko-monarhičnem Bahrainu. Morda so človekove pravice v športu res kot slon v trgovini s porcelanom, vendar to ne drži. V športu je varstvo človekovih pravic enako pomembno kot njihovo varstvo na drugih področjih družbenega življenja. Kot povsod pa tudi v športu njihovo varstvo odpira vrsto (ne)rešljivih dilem.
Zamislimo si hipotetični primer: Država A je bila izbrana za prirediteljico svetovnega prvenstva v odbojki. Prvenstvo naj bi potekalo v štirih mestih. Nobeno izmed njih še nima zgrajene odbojkarske dvorane. Da bi zgradila štiri dvorane za deset tisoč igralcev, je država A poiskala mednarodno gradbeno podjetje iz države B in nekaj tisoč gradbenih delavcev iz revnih državah nekaj ur leta stran. Nekaj največjih globalnih transnacionalnih korporacij se je Mednarodni odbojkarski zvezi in državi že zavezalo, da bodo sponzorirale prvenstvo. Nedolgo po začetku gradbenih del pa so mednarodne nevladne organizacije pričele objavljati poročila, da je na gradbiščih prišlo do več smrtnih primerov gradbenih delavcev, ker delajo cele dneve, so slabo plačani in živijo v sužnjelastniških razmerjih. Vprašanje, ki se zastavlja je, kdo je nosilec obveznosti za zagotavljanje osnovnih pravic delavcev migrantom? Ali le država A? Kako je z odgovornostjo mednarodnih športnih organizacij in mednarodnih transnacionalnih korporacij, ki gradijo štadione oziroma jih bodo sponzorirale, ali pa je odgovornost na vseh?
Žal v zgornjem primeru ne gre le za hipotetični primer. Pravice delavcev migrantov, predvsem v državah Bližnjega vzhoda, so že nekaj let pod drobnogledom nevladnih organizacij. Nevladna organizacija Human Rights Watch že vrsto let opozarja na nečloveške in ponižujoče življenjske ter delovne pogoje delavcev migrantov v Katarju, ki med drugim sodelujejo tudi pri gradnji športnih objektov za svetovno nogometno prvenstvo, ki naj bi tam potekalo leta 2022. Konvencija Združenih narodov o varstvu pravic delavcev migrantov in članov njihovih družin jasno določa državne obveznosti pri uresničevanju temeljnih pravic delavcev migrantov in članov njihovih družin. Žal pa je to konvencijo do sedaj ratificiralo le 48 držav. Katarska vlada jo seveda ni ratificirala, kot mimogrede niti Republika Slovenija niti nobena druga članica Evropske unije. Zato mora katarska vlada reformirati svojo delovnopravno zakonodajo in jo učinkovito uresničevati v praksi, saj jo v nasprotnem primeru pasivnost lahko stane odpovedi organizacije mednarodnih športnih tekmovanj. V globalnem svetu danes ne sme biti več prostora za trgovino s sužnji, prisilno delo in suženjstvo. Katar bi moral odpraviti običajno pravno ureditev kafala, ki delavcem migrantom preprečuje odhod iz države. Če katarska vlada ne bo izboljšala varovanja delavskih pravic, se pozornost usmerja na druge akterje pri organizaciji mednarodnih športnih tekmovanj.
Mednarodne športne zveze in mednarodna športna arbitražna razsodišča ne bi smela biti imuna na dileme varovanja človekovih pravic v športu oziroma izključenje iz domačega in mednarodnega varstva človekovih pravic. Še več, mednarodne športne organizacije, vključno z Mednarodnim olimpijskim komitejem nosijo tako negativne kot pozitivne obveznosti, da spoštujejo, varujejo in uresničujejo človekove pravice. Če v državi prirediteljici športnega tekmovanja prihaja do sistematičnih kršitev človekovih pravic, mednarodnim športnim organizacijam ne more biti vseeno. Gre za pravno obveznost, da nekaj storijo bodisi poskušajo preprečiti nadaljnje kršitve bodisi, da razmislijo ali je država prirediteljica primerna za izvedbo športnega tekmovanja. Prireditelji mednarodnih športnih tekmovanj se morajo zavedati, da ne delujejo v vakuumu, ampak morajo dejavno vključevati v svoje delovanje tudi človekove pravice. Da vendarle ni vse tako črno, dokazujejo denimo prireditelji poletnih olimpijskih iger leta 2020 v Tokiu, ki že sedaj skupno, pet let pred tekmovanjem, oblikujejo in uresničujejo ukrepe za učinkovito varstvo človekovih pravic športnikov in drugih deležnikov.
Enako odgovornost za varstvo človekovih pravic nosijo domača in transnacionalna podjetja, ki sodelujejo pri gradnji športnih objektov in pri ostalih pripravah na športna tekmovanja. Njihove obveznosti na področju človekovih pravic so deljene s preostalimi akterji tako, da se jim ne morejo izogniti s sklicevanjem na druge. Trenutno pred francoskimi sodišči denimo poteka postopek zoper francosko gradbeno podjetje Vinci zaradi domnevne kršitve prepovedi prisilnega dela na gradbiščih podjetja v Katarju. Težje je ugotavljati odgovornost transnacionalnih gospodarskih družb, ki sponzorirajo velika športna tekmovanja. V teh primerih je težko govoriti o pravnih obveznostih takšnih korporacij.
Varstvo človekovih pravic v športu je večrazsežno. Odgovornost za njihovo varovanje nosijo tako država prirediteljica, mednarodne športne organizacije in domači ter transnacionalni zasebni akterji. Kljub temu ostaja ključno vprašanje, kako jih učinkovito zavarovati, ko so omenjeni akterji soglasni v zanemarjanju svojih obveznosti.
