Na prvi pogled bi lahko rekli, da naš predsednik jemlje to svojo pristojnost skrajno previdno in želi izbrati najboljše kandidate oz. kandidatke, ki jih Slovenija premore. Toda če pogledamo malce pod površje te geste, najdemo cel kup težav, ki iz tega nastajajo.
Po 6. členu Zakona o predlaganju kandidatov iz RS za sodnike mednarodnih sodišč (ZPKSMS) se mora do prijavljenih kandidatur predsednik opredeliti. To je zdaj storil z zgoraj omenjenima razlogoma, ki pa vendarle zbujata določene dvome.
Po priporočilu Parlamentarne skupščine Sveta Evrope mora biti v predlogu treh kandidatov tej instituciji, ki na koncu izbere sodnika ESČP, vsaj ena ženska kandidatka. Predlog po omenjenem členu ZPKSMS poda Državnemu zboru, ki kandidate oz. kandidatke potrdi ali zavrne, predsednik Republike, kar pomeni, da mora (obvezno) kandidatko predlagati predsednik. Nikjer pa to ne pomeni, da morata kandidatko predlagati že v svojem mnenju Sodni svet oz. Vlada. V dani situaciji bi lahko predsednik enostavno poleg treh kandidatov, ki sta jih predlagala Sodni svet in Vlada, dodal še prijavljeno žensko kandidatko in bi izbor prepustil Državnemu zboru ali pa bi enega izmed kandidatov iz mnenja Sodnega sveta in Vlade izločil ter ga zamenjal s kandidatko. Pa se za ta korak ni odločil.
Tudi drugi razlog je dokaj neprepričljiv, saj je bilo neizpolnjevanje formalnih pogojev enega izmed kandidatov pravno potrjeno celo s sodbo upravnega sodišča. Očitki morebitne korupcije v tem postopku pa so bili izjemno oddaljeni, saj potencialno »obremenjeni« kandidat sploh ni prišel v ožji izbor, ki sta ga opravila Sodni svet in Vlada.
Kakšno sporočilo torej daje predsednik s to svojo, že drugo neizbiro, ki naj bi preprečila našo potencialno blamažo pred Svetom Evrope – domači in tuji javnosti?
Prvič, je to veliko nezaupanje predsednika v domače organe oblasti. Vsem po vrsti: neke vrste zaušnica Ministrstvu za pravosodje, Sodnemu svetu, Vladi, upravnemu sodišču. Zdi se, da se predsednik s svojo »razsvetljensko« držo, postavlja nad strokovni izbor omenjenih institucij. Skupaj s parlamentarno politiko, katere mnenje predvsem upošteva, kar pomeni, da ravna predvsem kot politik in manj kot državnik.
Drugič, kandidate, ki so strokovno kompetentni in tvegajo svoj ugled, ko se venomer prijavljajo in tako javno izpostavljajo, spravlja v veliko zadrego. Kajti, zakaj bi se nekdo ponovno prijavil, že v tretje, če mu je že bilo izkazano nezaupanje? Nekaterim, celo že dvakrat! A hkrati, če predsednik v tretje predlaga nekoga, ki se je že v prvo ali drugo prijavil, se lahko vprašamo, zakaj tega ni napravil že prej? Ker ni mogel ustrezno skombinirati liste? Poleg tega, takšen neizbor odvrača od prijave tudi vse druge potencialne kandidate, ki bi se morda prijavili, če bi stvar izgledala »bolj resno«.
Kaj pa je predsednik naredil, da bi pritegnil druge kandidate, ki se še niso prijavili? Mislim, da mu ohlapna dikcija zakona, ki pravi, da se »do prijavljenih kandidatur opredeli ter posreduje predloge«, daje nekaj manevrskega prostora do večje aktivnosti v tej smeri – vsaj glede nekega javnega, nevtralnega poziva. Toda, kaj pa, če bodo tokrat slabši kandidati? Kaj, če se ne bo prijavil nihče? Kolikokrat bi moral predsednik zavrniti posredovanje predloga, da bi lahko govorili o zlorabi pristojnosti? Cel kup vprašanj se lahko porodi ob tem.
Bodimo vseeno pozitivno naravnani in upajmo, da predsedniku v tretje uspe. Kajti z vsakim novim neuspehom, se breme blamaže iz Strasbourga vse bolj premika domov.
Kljub vsemu grenak priokus ostaja. Če sem po prvem neizboru domneval, da so nekje skrivnostni, a konkretni »pravi« kandidati oz. kandidatke, zavoljo katerih se je splačalo razpis ponoviti, pa zdaj v te vse bolj dvomim. Vse bolj se mi tako neizbira zdi problematična in »pravi« kandidati vse bolj fantomski.
