Angleški kralj Ivan Brez dežele je 15. junija 1215 v Runnymedu nejevoljno s pečatom potrdil začetek njene veljavnosti. Bistvene razloge za potrditev oziroma sprejetje je mogoče iskati v sklenitvi mirovne pogodbe med angleškim kraljem in upornimi plemiči. Fevdalci so se kralju uprli, ker je prepogosto zlorabljal svoje fevdalne pravice (glej spletno stran Britanske knjižnice). V tistem obdobju še niso poznali tiskarskega stroja, zato je bila listina napisana na roko v latinščini in nato ročno zvezana. Na začetku trinajstega stoletja, ko je bila sprejeta, so prebivalci angleškega kraljestva živeli globoko v fevdalnem sistemu. V srednjeveških časih ljudje niso že z rojstvom postali subjekti prava, ampak je bila večina prebivalstva neposredno podrejena fevdalnim gospodom. Diskriminacija je bila pravilo, ne izjema. Magne Charte glede subjektivne veljavnosti zato ne gre primerjati s sodobnimi dokumenti za varstvo človekovih pravic, saj je pravice in svoboščine priznavala samo plemiškemu razredu. Fevdalno gospodo je varovala pred arbitrarnimi posegi angleškega kraljevega dvora v njihove pravice in svoboščine. Na tak način je bila korak k današnjemu vsesplošnemu varstvu človekovih pravic.
Danes se besedilo 63 členov Magne Charte morda zdi arhaično in zastarelo. Če pa jo preberemo natančneje, v nekaterih členih opazimo ogrodje temeljnih pravic demokratične in pravne države. Najdemo številne vzporednice s sodobnimi dokumenti, namenjenimi varovanju človekovih pravic, na primer pravice do svobode, pravice do poštenega in neodvisnega sodstva ter pravice do lastnine. Tako 39. člen določa, da »noben svoboden človek ne sme biti pridržan, zaprt, razlaščen, izgnan ali na kakršen način uničen, niti preganjan ali obsojen, razen s kazensko obsodbo njegovih vrstnikov ali z deželnimi zakoni«. To besedilo je tudi podlaga za danes veljavni 5. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ki določa, da ima vsakdo »pravico do svobode in osebne varnosti. Nikomur se ne sme odvzeti prostost, razen v določenih primerih in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom.«
Enako pomemben je 40. člen Magne Charte, ki določa, da »nikomur ne bomo prodali, odrekli ali zadržali pravice in pravičnosti«. To sporočilo je danes ubesedeno v prvem odstavku 6. člena Evropske konvencije, ki določa, da ima »vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče«. Podobnost med poantama primerjanih členov je strašljiva, če pomislimo, da je med sprejetjem Magne Charte in Evropske konvencije minilo več kot sedemsto let. Skoraj nedojemljivo je, da so angleški fevdalni stanovi že takrat dosegli tolikšno varstvo pravice do svobode in poštenega sojenja v obliki sodobnega habeas corpus, ki se je čez več stoletij razširilo še na preostale družbene skupine. Ta primerjava seveda odpira tudi težja vprašanja. Zakaj je moralo miniti toliko stoletij, da smo na evropski ravni dobili dokument o varstvu človekovih pravic, ki v bistvenem ponavlja idejo Magne Charte – varstvo šibkejših in ranljivih posameznikov pred arbitrarnimi posegi močnejših oblastnikov?
Magna Charta je tako tlakovala pot za poznejše dokumente, kot so angleška Listina pravic iz leta 1689, virginijska Listina pravic iz leta 1776 in francoska Deklaracija o pravicah človeka in državljana iz leta 1789. Njeno bistvo so po drugi svetovni vojni povzele še mednarodne pogodbe Združenih narodov za varstvo človekovih pravic in regionalni dokumenti. Danes pravico do svobode in poštenega sojenja vsebujejo temeljni ustavni dokumenti večine držav. Sama Magna Charta pa se je udomačila tudi v pravni in sodni kulturi. Nanjo se še vedno zanašajo najvišja sodišča po vsem svetu, tudi slovensko Ustavno sodišče. Ustavni sodnik Jan Zobec je denimo v svojem pritrdilnem ločenem mnenju v zadevi št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 zapisal, da »Velika listina svoboščin iz leta 1215, ki je kraljevo oblast podvrgla pravu … pomeni prvi korak k uresničenju ideje o vladavini prava« (drugi odstavek).
Magna Charta ima tako kot vsi pravni dokumenti seveda vrsto pomanjkljivosti. Težave so znova primerljive z uresničevanjem Evropske konvencije. Kako so pripadniki fevdalnega sloja uveljavljali v njej zapisane svoboščine? Težko. Papež Inocenc III. jo je na prigovarjanje kralja Ivana takoj po sprejetju razglasil za nezakonito, pozneje pa so njeno izvirno besedilo zaradi različnih interesov večkrat spreminjali. V angleščino je bila prevedena šele v šestnajstem stoletju. Kljub vsemu je v evropsko kolektivno zavest zacementirala temeljne postulate varovanja posameznikove svobode in lastnine ter poudarila osrednji pomen poštenega postopka sojenja v demokratični in pravni državi. To so načela, vrednote in pravice, ki jih večina evropskih družb, vključno s slovensko, stežka zagotavlja celo danes. Magna Charta vse od nastanka vzpostavlja varovalke zoper avtokratske, tiranske, totalitarne posege oblasti v človekove pravice in svoboščine. Zato se njen pomen ohranja oziroma celo povečuje in jo na britanskem otočju upravičeno slavijo kot enega temeljnih kamnov za razvoj njihove demokracije, vladavine prava in varstva človekovih pravic.
