Možnost, da Sodni svet kot ustavni organ, ki ima torej določene ustavne pristojnosti, ki lahko tu in tam kolidirajo s pristojnostmi drugih ustavnih organov, lahko pride do Ustavnega sodišča in od njega zahteva ustrezno razlago Ustave, se mi zdi sama po sebi umevna. V njen prid govori že sama sistematična in logična razlaga Ustave v stilu, če gre za ustavni organ, je ta v nekem razmerju z drugimi ustavnimi organi, kjer pa lahko pride tudi do »kratkega stika« s temi organi in mora obstajati nekdo, ki naj takšen stik odpravi. Če poenostavim, se mi zdi, da gre v tem primeru za enostavno zdravorazumsko razmišljanje.
Toda glede na druge ustavne organe je Sodni svet tozadevno deprivilegiran, saj nima neposredne poti do Ustavnega sodišča, ker mu t. i. zahteva za presojo ustavnosti ni omogočena z zakonodajo. To bo treba ob prvi priliki odpraviti in takšno zahtevo vzpostaviti – bodisi z novelo Zakona o Ustavnem sodišču ali – po moje še lažje – z novim Zakonom o Sodnem svetu, katerega osnutek je že nastal v času predsednikovanja Sodnemu svetu sedanjega prvega ministra. Zdaj torej čakamo na razpravo o novi strategiji v sodstvu, da se tudi novi Zakon o Sodnem svetu umesti v celoviti sistem prenove ali vsaj odprave nevralgičnih točk v sodnem sistemu.
Torej Sodnemu svetu hipotetično preostane le pobuda ob izpolnjenem pogoju pravnega interesa. Do zdaj je Sodni svet le enkrat samkrat sprožil ustavno sodno presojo, namreč v zadevi št. U-I-224/96 iz leta 1997. Tedaj je Ustavno sodišče med drugim ugotovilo, da Sodni svet, ki je izpodbijal neustavnost določbe Zakona o sodiščih, ki je določal, da predsednike sodišče imenuje Minister za pravosodje na predlog Sodnega sveta, ni v tem delu izpolnjeval zahteve po pravnem interesu. Tega mu Ustavno sodišče ni priznalo, ker je bodisi zagovarjal pravice drugih (tj. predsednikov sodišč) bodisi zatrjeval neustavnost pristojnosti Ministra za pravosodje glede imenovanje predsednikov sodišč.
Menim, da bi se v primeru dandanašnjega nadaljnjega vsebinskega vpletanja parlamenta v izbiro kandidatov, ki bi presegalo dosedanji ustavni običaj (kot obliko lastno razlage 130. člena Ustave s strani parlamenta) nekakšne »notarske« funkcije parlamenta, kot se je denimo izrazil prof. Kaučič, Ustavno sodišče težko izognilo odločanju o ustavnosti Zakona o sodniški službi. Seveda bi pravni interes Sodnega sveta moral biti dobro utemeljen na temelju zavrnitve konkretnega predloga za izvolitev v sodniško funkcijo s sklicevanjem na ustavni načeli delitve oblasti in neodvisnosti sodstva.
Takšno potencialno sprejetje pobude Sodnega sveta s strani Ustavnega sodišča bi terjala tudi zgodovinska razlaga Ustave glede geneze »nesrečnega« 130. člena Ustave (ki seveda pravi, da sodnike izvoli Državni zbor), primerjalna ustavna ureditev v drugih evropskih državah, kjer je menda zdaj Slovenija edina država poleg Švice in Lihtenštajna, ki pozna takšno ureditev. Nenazadnje pa bi bilo marsikaj tehtnega najti tudi v odklonilnem ločenem mnenju k omenjeni odločbi Ustavnega sodišča, ki ga je zapisal tedanji ustavni sodnik Krivic.
Upam, da takšno zaostrovanje ne bo potrebno in bo parlament v bodoče spoštoval že uveljavljeni ustavni običaj kot neke vrste ustaljeno ustavno razlago. To je optimistični scenarij, bolj pesimistična različica pa pravi, da je Pandorina skrinjica že odprta.
