Teoretični novum, ki je trenutno še kako en vogue v znanstveno-strokovnih razpravah o Evropski uniji, je vprašanje pravičnosti znotraj te specifične supranacionalne entitete: zveze držav članic. Vprašanje pravičnosti je seveda vprašanje, ki se poraja v vsaki organizirani družbeni skupnosti in ki je bilo lastno predmoderni, moderni, kakor tudi sedanji pozno moderni dobi. Zanimivo pa je, da je v kontekstu Evropske unije pravičnost ves čas nekako ostajala v ozadju.
Pravičnost je bila, primarno, rezervirana za nacionalni nivo in je bila tako zaklenjena za mejami držav članic. Na samem začetku integracije se je vse skupaj tako ali tako odvijalo v kontekstu povojne depresije, kjer je vsak korak k izboljšanju zatečenega, v svojem bistvu nevzdržnega, stanja pomenil premik k pravičnosti – pa naj je bila ta razumljena kakorkoli že.
Z uspehom Skupnosti za premog in jeklo in po propadu dveh bolj političnih pogodb, se je integracija osredinila na ekonomska vprašanja, kjer je bila z vidika pravičnosti delitev dela urejena tako, da je supranacionalna raven skrbela za povečevanje ekonomije obsega, nacionalna raven pa je še naprej ohranjala svoje redistributivne pristojnosti.
Z de facto prevlado negativne integracije nad pozitivno pa se je tudi ta meja začela brisati in vse bolj (de)regulatorni ukrepi EU so korenito zarezali v nacionalne razdeljevalne politike in s tem, zlasti, v občutek socialne pravičnosti. A to, dokler je bila Unija vsaj relativno homogena, ni predstavljalo večjih problemov, še posebej ne, ker se je slednjič vendarle zagnal EU zakonodajni aparat, ekonomsko liberalizacijo in njene divergentne učinke pa so blažile raznorazne supranacionalne subvencije.
Stvari so se zapletle s prihodom novih držav članic, ki so bile na področju blaga odličen poligon za razmah ekonomije obsega starih držav članic; te pa so bile, obratno, tak isti poligon na področju storitev in delovne sile. A razmerje moči je ravnotežje, ki bi najbolj ustrezalo globalni pravičnosti v EU, podrlo, tako da so se nove države članice v celoti morale odpreti za blagovno nadvlado starih; stare pa so učinkovito zaprle svoj trg storitev in delovne sile.
Šlo je za nepravičen rezultat, ki pa je bil opažen šele po odprtju omenjenih trgov, a na paradoksalen način. Ko so konkurenčnejši ponudniki storitev iz novih držav članic uspešno prodrli na trge starih, se je oglasil alarmni zvon, ki je naznanjal ogrozitev, če ne že kar propad, evropskega socialnega modela. Namreč, tistega v starih državah članicah. V novih se je, prav na račun prostega pretoka delovne sile in storitev, socialni model šele lahko začel postavljati na noge.
Vprašanje pravičnosti kot solidarnosti pa je dokončno izbruhnilo ob grški dolžniški krizi. Ta še vedno traja in kljub navdušenju v teh logih nad Sirizo Grčija še naprej stopa po tankem, a ostrem robu ekonomskega propada. Vprašanje pravičnosti, ki se poraja tu, je, kako pomagati Grčiji. Odgovora sta v grobem dva: pomagajo si naj sami, ker so si sami obstoječe stanje tudi zakrivili. Le to je pravično. Oz. Grčija potrebuje pomoč EU in s tem vseh držav članic, zlasti pa najbogatejših, ker so tudi te same zakrivile to stanje z neustrezno organizacijo EU, ali pa so od grške krize celo profitirale. Transferna unija torej zdaj. Le to je pravično.
In nenazadnje, vprašanje pravičnosti v EU dandanes posega še v nov, doslej malo testiran prostor. Pravičnost do tretjih, do tisoče in tisoče nesrečnikov, ki dobesedno usihajo na naših mejah. Kaj v tem primeru narekuje pravičnost? Naj zgradimo zid? Potapljamo ladje? Ali sprejmemo vse te iskalce preživetja in boljšega življenja med nas same?
Koncepcij pravičnosti je več. Odgovori na zastavljena vprašanja so mnogi, ali pa jih ni. Njihova vsebina je pogosto odvisna od opazovalca. Ta pa je zaznamovan s pravičnostjo v njem samem. EU pred nas postavlja nove izzive, na katere pa moramo, potemtakem, znati odgovoriti najprej sami. Pa ne le kot posamezniki, temveč predvsem kot država. Upam, da s čim manj demagogije, pretiravanja in napihovanja resničnih, še bolj pa navideznih strahov.
