Normativno varstvo človekovih pravic ne more delovati učinkovito brez učinkovitega postopkovnega varstva človekovih pravic. Ko so posamezniku kršene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine, lahko uveljavlja njihovo varstvo pred domačimi sodišči. Če domača sodišča zavrnejo njegovo pritožbo oziroma so neučinkovita pri varovanju pritožnikovih pravic, se lahko pritožnik obrne na mednarodne organe za varstvo človekovih pravic. Evropsko sodišče za človekove pravice je v evropskem prostoru že del pravne folklore, saj ga večina prebivalstva oziroma vsaj pravnih strokovnjakov dobro pozna.
Delovanje Odbora Združenih narodov za varovanje človekovih pravic pa je bolj skrito očem žrtev kršitev človekovih pravic. Odbor za človekove pravice nadzoruje uresničevanje Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Pakt je ena izmed dveh temeljnih mednarodnih pogodb za varovanje človekovih pravic. Države pogodbenice so zavezane, da uresničujejo določbe pakta in periodično poročajo o njegovem izvrševanju v domačem pravnem redu. Pakt pa dopolnjuje njegov protokol št. 1, ki vzpostavlja mehanizem individualnih pritožb oziroma »pismenih sporočil« (written communications) zoper kršitve državljanskih in političnih pravic v državah pogodbenicah Protokola. Protokol je trenutno ratificiralo 115 držav.
Slovenija je protokol št. 1 k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah ratificirala maja 1993. Od takrat lahko pritožniki Odboru za človekove pravice pošiljajo pisna sporočila o tem, da jim je Slovenija domnevno kršila katero izmed oziroma več državljanskih in političnih pravic. Za dopustnost takšnih sporočil morajo pritožniki dokazati, da so izkoristili vsa domača pravna sredstva in da niso vložili iste pritožbe še pred kakšnim mednarodnim organom za varstvo človekovih pravic, denimo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Vložitev dvojnih ali večkratnih pritožb pred različnimi mednarodnimi organi za varstvo človekovih pravic žal ni možno.
Slovenska javnost je veliko manj seznanjena s to možnostjo pisnih sporočil kot pa z denimo, pravico do individualne pritožbe pred Evropsko sodišče za človekove pravice. Verjetno je to poglavitni razlog, da po statističnih podatkih še nihče ni poslal pisnih sporočil pred Odbor za človekove pravice. Obstajajo pa še drugi razlogi, ki so povezani s specifičnim načinom postopanja in delovanja Odbora za človekove pravice. Za razliko od Evropskega sodišča za človekove pravice, ko na koncu vsebinske obravnave zadeve sodišče poda sodbo, kjer (ne) ugotovi kršitev katerega izmed členov Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, pa Odbor za človekove pravice ob zaključku vsebinskega postopka poda »mnenje«, kjer ugotovi ali je država kršila ali ne Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah.
Kakšna je pravna narava »mnenj« Odbora? Če država ratificira protokol številka 1 k Mednarodnem paktu, slednje pomeni, da se čuti zavezano k odločitvam Odbora, s čimer so zato mnenja zanjo pravno zavezujoča. Težava je v tem, ker države mnenj ne jemljejo resno in jih v večini primerov ne izvršujejo v domačem pravnem redu. Že sama beseda »mnenja« sporoča, da odločitve Odbora morda niso zavezujoče. Takšni praksi v svojih splošnih mnenjih ostro nasprotuje Odbor, ki vselej poudarja njihovo zavezujočo pravno naravo. Odbor je do sedaj podal mnenje v 1008 primerih, pri čemer je ugotovil kršitve Mednarodnega pakta v 850 primerih (podatki do marca 2014). Med države z največ kršitvami državljanskih in političnih pravic sodijo Jamajka, Južna Koreja in Urugvaj (Prav tam).
Kakšne so torej morebitne slabosti in prednosti postopka pred Odborom? Odbor lahko vsako leto vsebinsko obravnava le nekaj deset zadev, saj ne gre za stalno telo. Sestavljajo ga neodvisni strokovnjaki, ki se srečujejo trikrat letno po tri tedne. V tako časovno omejenem obdobju ne morejo obravnavati prav veliko zadev. Odbor v svojih mnenjih samo ugotovi ali je šlo za kršitev ali ne, pri čemer nima možnosti, da bi v primeru kršitve, državi članici naložil plačilo odškodnine, to je možnost, ki jo ima denimo Evropsko sodišče za človekove pravice.
Prednost takšnega mehanizma zagotovo je, da nima takšnega pripada kot Evropsko sodišče in ni potrebno čakati toliko časa na odločitev sodišča kot pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Trenutno na odločitev Odbora čaka 388 zadev (marec 2014). Res pa je, da si pritožniki ne morejo prav veliko pomagati z odločitvijo Odbora, saj je vprašanje, če jo bodo slovenske oblasti želele izvršiti v slovenskem pravnem redu, ker gre predvsem za mednarodnopravno obveznost. Zagotovo pa imajo države obveznost, da uresničijo zahteve Odbora iz njegovih mnenj v okviru svojih splošnih obveznosti. Vloga Odbora je posebej pomembna za tiste posameznike, ki živijo v državah izven sistema Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Tako denimo prihajajo številne pritožbe iz Belorusije, azijskih, ameriških in afriških držav. Zanje predstavlja Odbor edino možnost, kjer lahko uveljavljajo varstvo svojih državljanskih in političnih pravic pred mednarodnim forumom.
Ne glede na vse, bi bilo napačno primerjati Odbor Združenih narodov s kakšnim sodnim mehanizmom za varstvo človekovih pravic. Odbor primarno deluje kot strokovno nadzorno telo, pri čemer obravnava tako periodična poročila držav kot tudi pisna sporočila posameznikov. Njegova dodana vrednost se kaže predvsem v njegovi široki geografski veljavi in uporabnosti. Zagotovo pa je napočil čas, da takšen mehanizem preizkusimo tudi v Sloveniji. Slednje bo možno le, če se bo posameznik odpovedal pravici do pritožbe pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.
