Sicer ni absolutna pravica, treba jo je uravnotežiti z drugimi pravicami – ena od teh je zagotovo svoboda izražanja. Kdaj ti dve pravici trčita, kako to razumemo in upoštevamo? Kako je s pravico do obveščenosti, ko pa ljudje tudi od medijev vsak dan zahtevajo več, pogosto celo preveč?
Bojevnik je preudaren kot kača in nepokvarjen kakor golob.
Ko se sreča z ljudmi, s katerimi bi se rad pogovoril,
ne podaja sodb o vedênju drugih; zaveda se,
da tema razpreda nevidno mrežo, s katero razširja zlo.
Mreža izkoristi vsakršen podatek, ki ga ulovi v zraku,
ter ga pretvori v spletko in zavist,
ki preplavita človekovo dušo.
Tako pride vse, kar govorimo o človeku,
na ušesa njegovim nasprotnikom
in besede dobijo temačen naboj strupenosti in zlobe.
Ko bojevnik spregovori o vedênju svojih bratov,
si zato predstavlja,
da so tam in poslušajo njegove besede.
(Paulo Coelho)
Skoraj ne mine dan, da ne bi v medijih brali prispevkov o posameznikih, ki jih poznamo ali pa jih v članku prepoznamo. Pomembni ljudje sedanjosti, preteklosti, morda šele prihodnosti, njihova imena, podatki o družinah, službah, dohodkih, partnerjih, sorodnikih in še marsičem preplavljajo splet. Ni malo takih, ki se tudi sami razgaljajo prek družabnih omrežij. Pišejo, slikajo ter opisujejo, dodajajo in jemljejo, vse je na ogled. Ožji in širši družbi, celo tisočem ljudi. Vse se širi bliskovito hitro. Dokler je lepo, še gre. Ko pa nekdo to zlorabi, se začne boj – z mlini na veter, ki jih sploh ni, z uradnimi institucijami … Te do marsikaterega podatka ne morejo priti. Zlasti je težko dobiti podatek, kdo širi neresnice in blati, saj se ti na spletu predstavljajo kot Kruti volk, Veseli mož, Cunja, Martinček, Strogi lonček … Še huje je, če nam kdo ukrade identiteto in pod našim imenom in z našimi podatki počne nekaj, česar sami nikoli ne bi storili. Oškodovani pa o tem vsem ne vemo ničesar.
Pri Varuhu se srečujemo s primeri obupanih posameznikov, ki so nasedli spletnim goljufijam. Spremljamo tudi kraje identitete ter druge oblike tveganj na svetovnem spletu.
Med najranljivejšimi skupinami so otroci in najstarejši. Otroci sicer menijo, da vedo več od staršev, saj živijo z računalniško tehnologijo tako rekoč od vrtca, starejši pa so prepričani, da so že marsikaj doživeli in zato ločijo dobro od slabega, prevaro od dobronamernosti. Pa se zalomi. Spremljamo novice o mladini, ki svoje fotografije, celo take, na katerih so brez oblačil, lahkoverno pošilja »prijateljem«, ti pa jih zlorabijo. In tako smo nedavno spremljali primer izsiljevanja, ko je nekdo imel gole fotografije mnogih mladih.
Od tod tudi pomembnost ne ravno novega, a vsekakor premalo znanega kaznivega dejanja s področja kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Po 173.a členu KZ-1 je namreč kaznivo dejanje, če kdo prek informacijskih ali komunikacijskih tehnologij nagovarja osebe, mlajše od 15 let, za srečanje z namenom spolnega napada ali izdelave slik avdiovizualnih ali drugih predmetov pornografske ali drugačne seksualne vsebine, nagovarjanju pa sledijo konkretna dejanja za uresničitev srečanja. Najvišja zagrožena kazen – samo eno leto zapora – morda niti ne odtehta posledic, toda mladi teh kaznivih pripravljalnih dejanj navadno niti ne prijavijo. Zlorab, ki jim sledijo, ne ugotovijo pravočasno in o mnogih raje celo molčijo. Ker jih je sram, ker se storilca bojijo, ker jim ta zatrjuje, da so slike poslali prostovoljno ...
Splet nas pogosto prehiteva in mu mnogi niso kos. Z informacijsko pooblaščenko Mojco Prelesnik sva načeli zelo aktualno temo komunikacij na svetovnem spletu, s katerimi avtorji posežejo v čast in dobro ime posameznikov, vendar ti kasneje ne morejo pridobiti informacij o storilcu. Menim, da jim s tem niso zagotovljene dovolj učinkovite možnosti pravnega varstva osebnostnih pravic. Pregon zaradi kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime lahko posameznik začne le na zasebno tožbo. V teh primerih pa je to oteženo, ker za takšen pregon pristojni državni organi prizadetemu ne morejo zagotoviti identifikacijskih podatkov, ki bi lahko razkrili storilca (IP-naslov računalnika). Enostavno je spremljati žaljenje posameznikov in blatenje njihovega dobrega imena pod psevdonimi; ko gre za nas osebno, pa postane stvar resna. Taka dejanja želimo preprečiti ali vsaj odkriti storilca. S pregonom, ki pa ga, kot rečeno, na zasebno tožbo sploh ni mogoče začeti, če podatki o storilcu niso razkriti.
Splet je neomejeno »igrišče«. Če bi si žaljenje konkretne osebe na športni tekmi privoščil kdo, ki bi imel čez glavo potegnjeno kapuco, mu kapuca ne bi dajala varnosti in preprečevala razkritja in morebitne kazni, kar omogoča splet. Tako torej trčita pravica do komunikacijske zasebnosti in varstva osebnih podatkov ter svoboda izražanja. Marsikdo bi se zadržal žaljivega ali celo sovražnega izražanja, če bi se pod komentar moral podpisati. Torej mu ustavna pravica do komunikacijske zasebnosti to omogoča, saj varuje razkritje njegove identitete in tako lahko naprej žali pod psevdonimom. Žrtev prepoznamo in že naslednji dan lahko o njej krožijo zgodbe, ki so se začele prav tu. Ustavi jih lahko le malokdo. Bi jih pa pregon in visoka odškodnina.
Zato je o tem treba govoriti, razmišljati in ustvariti pravne podlage, ki bodo omogočale odkritje storilcev kaznivih dejanj, ki posegajo v zasebnost, čast in dobro ime prizadetega. Če je seveda svoboda izražanja zlorabljena za laži, klevete, obrekovanja in žalitve.
V zvezi s pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja obstaja več sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, ki so skrbno tehtale med pravico pritožnikov in svobodo izražanja. V vsakem primeru posebej je torej treba odgovoriti na vprašanje, kdaj je dovoljeno posegati v zasebnost in kaj je v interesu javnosti.
Države morajo opredeliti izjeme in omejitve posegov v komunikacijsko zasebnost, varstvo osebnih podatkov in pravico do zasebnosti. Med drugim zato, da omogočijo medijsko in drugo javno poročanje, umetniško ali literarno izražanje. V zadnjem času smo priča vse več pomembnim sporočilom novinarskega častnega razsodišča o tem, kdaj so bili posegi prehudi in kdaj ne, ker so novinarji pri poročanju razkrivali tudi informacije, ki so koga šokirale, vznemirjale in puščale posledice.
Velik napredek je narejen pri poročanju o otrocih, vpetih v različne postopke odraslih. Zanje velja še posebna zaščita, tudi v kazenski zakonodaji, ki pozna kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka. Vse boljšo zaščito žrtev je mogoče opaziti tudi v medijskem poročanju – v prispevkih jim spremenijo glas ali jih zakrijejo, s tem pa ne zmanjšajo njihove verodostojnosti. Če bi ravnali po načelu, da ne naredi drugemu tistega, česar si sam ne želiš, bi bilo gotovo manj kršitev zasebnosti odraslih, da o otrocih ne govorimo.
Tudi zato je evropski dan varstva osebnih podatkov priložnost, da razmišljamo o tem in tudi načrtujemo boljše prakse. Ne smemo dovoliti poseganja v intimo ljudi, ki niso javne osebnosti. Ali so nas tragični primeri kaj izučili, bomo jutri pri deljenju svojih podatkov in poseganju v zasebnost drugih previdnejši?
Bomo svoje otroke in starše poučili, da pametni telefon ni za vsakega, še tako pametnega otroka, da Facebook ni domača tabla, na katero pišemo in napisano z nje po želji zbrišemo? Da naj otroci popolnim neznancem ne zaupajo, kaj vse imajo doma, in ne sporočajo, kam odhajajo s starši na dopust in kdaj se vračajo? Svojih fotografij pa naj ne ponujajo naokoli, saj nanje prežijo mnogi. Tudi pedofili.
Varuh bo še naprej opozarjal na kršitve vseh teh pravic, tako ločeno kot tudi tedaj, ko trčijo in je mnogim prizadetim pravna pot zelo otežena ali pa celo onemogočena.
Ti si vse, kar imaš. Ne osramoti se. Ti si vse, kar imaš.
(J. Joplin)
