Spomnimo. Claudia Pechstein naj bi kršila prepoved dopinga Svetovne drsalne zveze in Svetovne antidopinške agencije WADA, saj naj bi uporabljala prepovedano metodo krvnega dopinga. Pechsteinova od začetka obtožb vseskozi zanika jemanje nedovoljenih poživil. Mednarodno arbitražno sodišče je nato v letu 2009 zavrnilo njen zahtevek za razveljavitev odločitve panožne zveze (CAS 2009/A/1912 & 1913 in CAS OG 10/04). Kasneje se je Pechsteinova kar dvakrat neuspešno pritožila še na Švicarsko zvezno sodišče na podlagi 2. odstavka 190. člena švicarskega zveznega zakona o mednarodnem zasebnem pravu, kjer je utemeljevala, da je Mednarodno sodišče za šport postopalo nepravilno (4A_612/2009, 10.2.2010, 4A_144/2010, 28.9.2010). Nato se je Pechtsteinova pritožila še na Evropsko sodišče za človekove pravice, ki pa v omenjeni zadevi še ni odločilo (št. 67474/10).
Tiskovni predstavnik Višjega sodišča, Wilhelm Schneider, je v sporočilu za javnost zapisal, da arbitražna odločitev Mednarodnega arbitražnega sodišča za šport ne učinkuje v nemškem pravnem redu, ker ima omenjeno sodišče monopolni položaj pri reševanju športnih sporov, s čimer je kršilo nemški zakon o omejevanju konkurence (Gesetz gegen Wettbewerbsbeschränkungen). Po odločitvi nemškega sodišča nemško konkurenčno pravo sodi v nemški javni red, zaradi česar je le-to tudi zavrnilo priznanje arbitrarne odločitve Mednarodnega arbitražnega sodišča v tej zadevi. Mednarodno arbitražno sodišče za šport dejansko deluje kot monopolni organ, kot ugotavljajo nemški sodniki, zaradi česar krši prepoved omejevanja konkurence v nemškem pravnem redu. V sporočilu za javnost je Sodišče izpostavilo nepreglednosti v postopku izbire arbitrov, ki postavlja pod vprašaj »temeljna načela nevtralnosti« delovanja Mednarodnega arbitražnega sodišča za šport. Sodniki pa so izpostavili še eno pomanjkljivost delovanja mednarodnih športnih organizacij, in sicer t.i. arbitražne klavzule, ki jih športniki hote ali nehote morajo podpisati, če želijo sodelovati na domačih in mednarodnih športnih tekmovanjih. Sodišče pravilno ugotavlja, da se športniki s takšno izjavo dejansko odpovejo pravici do dostopa do domačih sodišč in do zakonitega sodnika, ki »sodi med ustavne pravice«, zaradi česar je takšna ureditev monopolna (1. točke sporočila za javnost).
V preteklosti smo se že večkrat vprašali, ali postopki pred Mednarodnim arbitražnim sodiščem za šport potekajo pošteno in ali lahko domača sodišča razveljavijo odločitev mednarodnih športnih arbitraž? Športne organizacije in sodišča delujejo na podlagi načela avtonomnosti in samostojnosti svojih notranjih pravil in delovanja. Vsakokratne državne oblasti naj ne bi posegale v uresničevanje njihovih notranjih pravil. Države tako v večini primerov spoštujejo notranjo organiziranost in interna pravila športnih organizacij. Ne glede na slednje športne organizacije ne delujejo in ne poslujejo izven pravnega reda vsakokratne države. Večinoma se jih ustanavlja na podlagi zakonodaje o društvih in ostalih oblikah združevanja, kar navsezadnje pomeni, da se morajo ravnati in slediti vsem temeljnih ustavnim načelom in zakonskim pravilom vsakokratnega pravnega reda. Kljub temu se pojavlja vprašanje, ali lahko domača sodišča oziroma Evropsko sodišče za človekove pravice preverjajo, ali je arbitražni postopek pred določeno mednarodno panožno zvezo in kasneje pred Mednarodnim arbitražnim sodiščem za šport potekal pošteno?
Odgovor na slednje vprašanje ni nedvoumen. Kot je bilo že večkrat prikazano, postopek pred Mednarodnim arbitražnim sodiščem za šport ne sledi prav vsem sestavinam pravice do poštenega sojenja. Zagotovo se v športni javnosti postavlja pod vprašaj neodvisnost in nepristranost delovanja Mednarodnega sodišča za šport, saj trenutno ne ustvarja videza nepristranosti in neodvisnosti. Res je, da je z začetkom letošnjega leta prišlo do nekaj sprememb v postopku izbire arbitrov (glej člen S14 zakonika Mednarodnega arbitražnega sodišča za šport), vendar je vprašljivo, kdaj bodo takšne spremembe začele učinkovati v praksi. Tudi zato večina športnih organizacij deluje v obliki nekakšnih neformalnih omrežij v smislu »old boys club«. Enako težavno je vprašanje, kako zagotoviti dejansko enakost orožij vseh strank v arbitražnem postopku, saj se ustvarja vtis, da športne organizacije uživajo prednosti v dokaznem in arbitražnem postopku. Pravna podlaga Sodišča pa tudi ne dopušča možnosti presoje vsebinske pravilnosti njegovih odločitev pred kakšnim švicarskim sodiščem. Švicarsko zvezno sodišče lahko presoja samo, ali je bila arbitraža postopkovno pravilno sprejeta.
Odločitev nemškega Višjega sodišča je potrebno brati kot poziv za izboljšanje delovanja mednarodnih arbitražnih sodišč za šport. Mednarodne športne organizacije ne smejo siliti športnikov, da podpisujejo škodljive in arbitrarne izjave, v katerih se odpovedujejo svojim pravicam do zakonitega sodišča in poštenega sojenja. Kot sem že večkrat utemeljeval drugje, so takšne prakse nične, saj nasprotujejo javnemu redu in politiki večine evropskih in svetovnih držav, ker pravica do poštenega sojenja zagotovo sodi v njihov javni red. Odločitev nemškega sodišča v zadevi Pechstein zato ni samo simbolična, saj izpostavlja pereč in zaskrbljujoč deficit mednarodnih športnih arbitraž pri varovanju temeljnih pravic športnikov, ki izhajajo iz vsakokratnih ustavnih redov in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Mednarodno arbitražno sodišče za šport se mora zavedati, da ne deluje v vakuumu, popolnoma izvzeto iz vseh civilizacijskih vrednot in načel evropskih držav. Da bo Sodišče v popolni meri sledilo pravici do poštenega sojenja, mora izboljšati svoje delovanje, postati preglednejše, predvsem pa zagotoviti, da bodo njegovi arbitri dosledno uresničevali vse sestavne dele pravice do poštenega sojenja. V enaki smeri mora priti tudi do reforme pravnih temeljev njegovega delovanja tako, da bo športniki imeli pravico do celovitega sodnega varstva pred švicarskimi sodišči in Evropskim sodiščem za človekove pravice, ki bodo lahko presojala, ali so postopki pred mednarodno športno arbitražo potekali pošteno. Mednarodno športno sodišče in športne organizacije se ne morejo več skrivati za avtonomnostjo svojih notranjih pravil, saj tudi za njih veljajo temeljna ustavna načela ter pravila varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
