Prvi dve, sprejeti na sedemnajsti dan v mesecu, odpravljeni pa sedemindvajseti dan v istem mesecu, sta bili zanjo ugodni: »pritožba je utemeljena.« Drugi dve, sprejeti na enaindvajseti dan v mesecu in tudi odpravljeni na sedemindvajseti dan v istem mesecu, pa ne: »pritožba se kot neutemeljena zavrne.« Postavila si je vprašanje, skoraj zadala cilj: kako – pravno - zaščititi prvi dve odločbi?!
Odšla je na pristojno ministrstvo, takoj naslednji dan, in zahtevala »potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti« dveh, zanjo ugodnih odločb. Uradnica ji je odgovorila, da izdajanje takšnih potrdil »ni v praksi,« zato ji želenega »potrdila s štampiljko» niso želeli dati. Uradnica, sicer diplomirana pravnica, ji je dejala, da je vendarle odločba, ki je zanjo ugodna, izvršljiva 21. dan od njene odprave - kakor naj bi pisalo v odločbi. Že čez nekaj minut po tem pa je več uradnikov z združenimi močmi posumilo, da ima prosilka za izraženo željo po potrdilu morda stvarne razloge in ti utegnejo biti zanimivi ali pomembni. Uspelo jim je odkriti, da je uradnica, svetovalka, podpisala in izdala štiri odločbe – tako rekoč o istem vprašanju.
Ukrepali so. Odgovorna, ali le pristojna (?) svetovalka se je osebno vključila v reševanje zagate in je obiskovalki prišla pojasniti, »da prvih dveh odločb ne bi smela prejeti, ker sta pravilni drugi odločbi, torej zavrnilni.« Umetnica je bila ob tem … Bila je. Prav tam je bila. Ni hlinila presenečenja in ni se ji zdelo zabavno. Zaman je vprašala, kako se je lahko zgodilo, kar se je ugotovljeno zgodilo. Vprašala je tudi, »kakšen je postopek in kako bodo dosegli, da razveljavijo, anulirajo ali naredijo za nično tisto, kar se jim zdi nično?« Dobila je ustno napoved uradnice svetovalke, da ji bodo v nekaj dneh poslali pisno pojasnilo. Sklepni del dogajanja jo je spominjal, kot se je izrazila, »na barantanje na tržnici." Le zato, ker je umetnica? Vedela je, da pravnomočne in izvršljive postanejo vse štiri odločbe - na isti dan.
Uradnica svetovalka, ki je podpisala vse štiri odločbe, se je morala vsebinsko opredeliti do pomena in uporabe 17. člena ZUPJS, ki govori o tem, kaj se šteje v pravno kategorijo posameznikovega »premoženja.« Pa tudi do 18. člena, ki je govoril o tem, kaj se v posameznikovo premoženje ne šteje. V času vložitve vloge za uveljavljanje pravic iz naslova ZUPJS in pritožbe na ministrstvo zoper odločbo CSD-ja je ta člen med drugim določal: »(1) v premoženje se ne štejejo: 1. stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva, do vrednosti primernega stanovanja.« Prav zato je umetnica v pritožbi priložila dokazila o dejanskem prebivanju na naslovu tega stanovanja.
Kasneje je bil ta člen dopolnjen in kot pogoj, da se stanovanje ne šteje v sklop premoženja iz naslova upravičenosti do uveljavljanja socialnih pravic po tem zakonu, izrecno zahteva stalno bivališče in dejansko prebivanje v lastniški nepremičnini. Po tej spremembi umetnica ne bi bila več upravičena do sredstev iz tega naslova. Zakon pa določa veljavnost te spremembe s 1.1.2014. Skrbelo jo je, da bi bila njena pritožba rešena s sklicevanjem na to spremembo v zakonu »za nazaj« in v njeno škodo. Dva pravnika naj bi jo deloma pomirila, da se to ne sme zgoditi.
Ponovimo: uradnica svetovalka je v njunem pogovoru zatrjevala, da sta vsebinsko pravilni drugi dve odločbi, zanjo neugodni in da ni upravičena do socialnih ugodnosti iz naslova ZUPJS. Umetnica je, na svoje presenečenje, že naslednji dan prejela priporočeno pošto z ministrstva. Presenečenje. Poleg obvestila o izvršljivosti prvih dveh odločb sta bili v njej tudi kopiji odločb, ki ju je svetovalka še isti dan, torej na dan njunega srečanja in pogovora na ministrstvu, priporočeno poslala po pošti. Kopiji prvih dveh odločb, ki sta bili za gospo ugodni, sta tokrat imeli štampiljko o kopiji izvirnika in žig ob izpisu izvršljivosti. »Le kako…«, si je mislila. Četudi je bila z novim pravno uradniškim dejstvom zadovoljna, ni iskala oprijema za prešernost razpoloženja.
Umetnica je med to izkušnjo z birokratšlamastikizmom razmišljala tudi o tem: »Vendar ... bolje, da ne pomislim, kako je, če se človek ne zavzame ali ne zna zavzeti za svoje pravice. Od lanskega februarja, ko sem prejela odločbi CSD-ja, vem, da je bila storjena napaka. In hvala bogu, da ne bo (upam, da res ne bo) treba na sodišče, saj o času vedno tožimo, kako ga primanjkuje, živcev in sekirancij pa je tudi že šlo v teh, skoraj dveh letih, veliko. Oh, koliko vlog zoper molk organa sem spisala ... Nekateri znanci so zamahovali z roko, češ, ali se ti da, pusti vse skupaj ... Ja, da se mi, ker gre zame, za moje pravice in ker hočem argumentacijo, ki stoji.«
Njej je uspelo. Tokrat. A se je vseeno odločila, da vendarle priporočeno pošlje na ministrstvo še prošnjo za izrecno razveljavitev drugih dveh odločb, s priloženima kopijama izvirnikov prvih dveh odločb. To je storila kljub temu, da je uradnica svetovalka v priloženem obvestilu k zadnji pošti zapisala: "Negativnih, zavrnilnih odločb ne moremo izvršiti, saj vsebinsko ne vsebujeta pravic, ki bi jih lahko izvršili in ki bi postale materialno pravnomočne." Ob tem se je … No.
V naslednjih dneh jo je v nabiralniku na njenem domačem, tokrat pravilnem naslovu pričakala pošiljka, naslovljena na osebo z istim priimkom, a z drugačnim imenom! Ob tem si je mislila: »Še dobro, da je bil pismonoša gibek, še dobro, da moj priimek ni pogost; še dobro, da živim v res majhnem bloku z desetimi stanovanji; še dobro, da družinsko ime pismonoši šteje več kot osebno, saj gospa z drugačnim priimkom, a istim imenom, kot je ime na pisemski pošiljki, res živi v našem bloku, tako da sem pošiljko vendarle prejela jaz in ne ona; še dobro, še dobro ... » S pošto je prejela dopis, ponovno naslovljen na osebo z istim priimkom, a drugačnim imenom, takšnim imenom, kot je ime druge stanovalke v njenem bloku, ki ima drugačen priimek. S pripisom »vročiti obvezno osebno«. In z dvema odločbama ministrstva, ki izrekata drugoizdani odločbi za nični. V teh odločbah je bilo njeno ime izpisano pravilno.
* Birokratšlamastikizem: sam., m. sp., 1. os. edn. Mn. birokratšlamastikizmi. Prid. birokratšlamastikizmično. Način (politika, angl. »policy«) delovanja birokratov, zaposlenih v javni upravi in funkcionarjev, ki združuje neznosno pravno ignoranco z osupljivo mero malomarnosti in tehnokratske arogance pri odločanju o vprašanjih, pomembnih za življenje, identiteto in pravice odvisnih pravnih subjektov - naslovljencev. Ujemanje takšne politike (angl. »policy«) z institucionalnim mišljenjem, da gre pri tem za nekaj sprejemljivega, legitimnega in nepretresljivega. Etično samorazumevanje birokratov-odločevalcev, da takšno delovanje, mišljenje in dogajanje, ki je prešlo v značilno družbeno stanje, samo po sebi ni nič posebnega in ne daje razlogov za radikalno ukrepanje; v smislu ostre kritike, nasprotovanja in razumnega kaznovanja odgovornih. Ujetost filozofskih samospraševanj (ne)odgovornih predstavnikov javne uprave, da pri tem ne gre za nič slabega in da »tako pač je«, v primež prevladujoče ideologije, da »res tako pač je« in ne obstaja prisiljujoča družbena potreba, da bi bilo kakorkoli, še manj pa znatno drugače.
