Nesporno je dejstvo, da je rimsko pravo v zgodovini evropske kontinentalne misli odigralo izjemno vlogo. Kot je vsakemu celinskemu pravniku znano, je bil največji vpliv rimskega prava na področju pravne panoge civilnega prava, še posebej obligacijskega in stvarnega prava. Temeljna skupina javnega prava je seveda druga zgodba.
A četudi je to pravo v zgodovini celinskega prava pustilo neizbrisljiv pečat, bo vedno aktualno vprašanje, kakšna naj bo njegova vloga v trenutnem izobraževanju bodočih pravnikov. Naj bo to le eno izmed, sicer pomembnih poglavij pravne zgodovine – nemara tudi kot poseben predmet, tam nekje v višjih letnikih pravne fakultete? Ali pa naj ima poseben status kot neke vrste uvod v splošno pravno razmišljanje takoj na začetku, v prvem letniku?
Odgovori na gornji vprašanji so danes po različnih evropskih in svetovnih državah lahko povsem različni.
Slovenija seveda spada v drugo skupino. Tudi zavoljo odmevnih profesorjev rimskega prava ljubljanske pravne fakultete (Korošec, Kranjc), ki sta nedvomno pustila močan pečat na tem področju. Zavoljo zahtevnosti je ta predmet bil več desetletij »strah in trepet« študentov prvih letnikov. Če malce pogledam nazaj, se mi zdi, da je to bil neke vrste dejanski sprejemni izpit (če denimo že ni obstajal predhodni formalni sprejemni izpit), ki je selekcioniral tiste študente, ki so potem nadaljevali v drugem letniku.
Tudi v soseščini so rešitve glede tega vprašanja različne. V Nemčiji je to le še izbirni predmet, četudi so šli Nemci z recepcijo rimskega prava najdlje (čas sprejetja BGB glede na civilne zakonike drugod). Po mnenju kolega z diplomami ene najelitnejših nemških pravnih fakultet si rimsko pravo tudi pri nas dejansko ne bi zaslužilo kaj drugega kot biti izbirni predmet, saj je šel razvoj sodobnega civilnega prava po njegovem mnenju daleč naprej.
V Avstriji, po besedah ene izmed profesoric na Pravni fakulteti Univerze v Salzburgu je to še obvezni predmet, vendar ga večinoma ne predavajo samostojno, temveč skupaj z obligacijskim oziroma stvarnim pravom. Po besedah kolegice gre za neke vrste primerjanje med starorimskimi rešitvami ter tistimi iz ABGB (ODZ).
Tudi v deželah common law ta predmet gojijo, vendar – razumljivo glede na zgodovinske okoliščine – kot izbirno vsebino.
Italija pa seveda povsem razumljivo ostaja nekakšna »sveta utrdba« rimskega prava.
Glede na vse to, se lahko vprašamo, ali je naša trenutna situacija zadovoljiva ali pa bi bile potrebne spremembe? V vidu nenehnega izboljševanja kakovosti našega pravnega izobraževanja.
Četudi je ta predmet na slovenskih pravnih fakultetah nekakšen bav-bav, ga vsaj tisti bolj ambiciozni študenti ne bi izpustili iz obveznih učnih vsebin. Rimsko pravo jih večinoma precej zanima in se jim zdi zelo pomembno. Po mojih izkušnjah je to večinsko stanje na vseh naših pravnih fakultetah.
Kaj pa primerjava z zahodno Evropo – kjer je ta predmet bolj ali manj vedno bolj potisnjen v ozadje? Ker ga nadomeščajo bolj sodobne vsebine.
Zadnjič sva o tej temi s kolegom iz Maribora imela zanimivo diskusijo, ki bi utegnila biti zanimiva tudi širše. Ko sem mu omenil denimo nemško stanje glede rimskega prava, mi je preprosto odvrnil, da se mu zdi pomen rimskega prava v pedagoškem procesu predvsem didaktičen. Češ da Nemci ne rabijo toliko rimskega prava kot mi, saj da imajo več logosa kot mi že v svojem jeziku. V smislu logičnega ter analitičnega razmišljanja.
Ta pogovor mi je dal misliti in vedno bolj ugotavljam, da je v njem kar nekaj soli. Gre navsezadnje za vprašanje pravne kulture – in očitno slovenska to rabi. Povrh tega je rimsko pravo vzniknilo v ozračju povsem kazuistične kulture, kamor tudi naš lokalni svet nekako vse bolj vstopa, če sprejmemo tezo, da pravni pozitivizem kodifikacijskega duha vedno bolj zamenjuje pravni realizem.
Slovenija se mi nekako zdi na meji ali presečišču med bolj poudarjeno kulturo logosa (sever in zahod) ter bolj poudarjeno kulturo erosa (jug in vzhod). Vsaj v evropskem kontekstu takšnih delitev. Kultura erosa se zdi, da bolj rabi npr. rimsko pravo kot neke vrste uvod v način kazuističnega razmišljanja kot tudi določen lakmusov test glede splošne nadarjenosti za pravo. V slednjem smislu je pomen rimskega prava nekako arhetipski.
