Uradna statistika je sicer dostopna le do julija letošnjega leta, pri čemer sporoča, da je ESČP v letošnjem letu do julija podalo 21 sodb zoper Slovenijo. Iz letnega poročila za leto 2013 izhaja, da je do konca leta ESČP v 275 primerih ugotovilo kršitev vsaj enega člena Evropske konvencije. Iz baze HUDOC pa je razvidno, da je bila Slovenija v letošnjem letu spoznana za odgovorno kršitev vsaj enega člena Evropske konvencije vsaj še v 28 primerih. ESČP je tako do sedaj ugotovilo, da je Slovenija od leta 1994 kršila Evropsko konvencijo vsaj v 303 zadevah. Največ sodb se nanaša na kršitev pravice do poštenega sojenja v razumem roku. Če javno dostopni podatki iz baze HUDOC držijo, se stanje na področju varovanja in uresničevanja človekovih pravic v Sloveniji ne izboljšuje, ampak kvečjemu poslabšuje.
Slovenija je bila že pred letošnjim letom na nehvaležnem prvem mestu držav po številu sodb ESČP na število prebivalstva z ugotovljenim kršitvami Evropske konvencije. Zdi se, da je v iztekajočem se letu svoj položaj le še utrdila. Statistični podatki so več kot alarmantni, zaradi česar zahtevajo skrbno ter resno obravnavo. Dosegli so že takšno stopnjo resnosti, da jih nosilci državnih oblasti ne morejo več kar tako pometati pod preprogo, če jim je seveda kaj mar za izboljšanje stanja na področju varovanja človekovih pravic.
Najprej se bo potrebno vprašati zakaj smo dosegli tolikšno število obsodilnih sodb Evropskega sodišča in zakaj se varovanje človekovih pravic prav nič ne izboljšuje. Več kot očitno je, da težave nastajajo ne le zaradi pomanjkljivega znanja o Evropski konvenciji, ampak morda tudi zaradi premajhnega zavedanja resnosti problema. Odsotnost resnega obravnavanja takšnih sistematičnih in vsesplošnih težav izhaja iz vseh vej oblasti v Sloveniji, pa tudi od organov, ki naj bi delovali na področju varovanja človekovih pravic. Denimo, letno poročilo urada Varuhinje človekovih pravic za leto 2013 obravnava le posamezna drevesa – navaja denimo le dve sodbi Evropskega sodišča zoper Slovenijo, ne vidi pa celotnega gozda, torej sistematičnih in vsesplošnih težav slovenske države, prvič, pri uresničevanju Evropske konvencije, in drugič, pri izvrševanju sodb Evropskega sodišča v slovenskem pravnem redu.
Zanemarjanje tega splošnega in sistematičnega problema se zato kaže v institucionalni podhranjenosti državnih organov, ki zastopajo Slovenijo pred Evropskim sodiščem, in odsotnosti institucij, ki naj bi bile odgovorne za uresničevanje Evropske konvencije in izvrševanje sodb Evropskega sodišča. Hrvaška, ki se tudi srečuje s številnimi težavami, sicer v manjši meri kot Slovenija, je pred nekaj leti ustanovila poseben Urad zastopnika Republike Hrvaške pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, ki ne samo, da državo zastopa, ampak je odgovoren tudi za izvrševanje sodb Evropskega sodišča zoper Hrvaško v hrvaškem pravnem redu. Spletna stran Urad se primae facie zdi idealna, saj so v glavnih treh okencih izpostavljeni sodna praksa, spodbujanje EKČP in izvrševanje sodb EKČP. Če ne drugega, spletna stran pokaže na zavzetost hrvaške države pri spoštovanju Evropske konvencije in uresničevanju sodb EKČP.
Neznanje, ravnodušnost in dvoličnost so pogosto težave pri učinkovitem varovanju človekovih pravic v slovenskem prostoru. Te težave zagotovo niso nepremostljive. Nosilce pravosodnih funkcij bi bilo potrebno primerno izobraziti, da bi dobili vpogled v sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Seveda, se lahko pojavijo težave, če posamezniki niso naklonjeni pridobivanju znanja o sodni praksi Evropskega sodišča oziroma se nanjo kasneje pri svojem delu ne želijo sklicevati ali prejemajo signale od nadrejenih, da takšno sklicevanje ni zaželeno. Upravni del izvršilne veje oblasti pa bi moral storiti več pri razširjanju Evropske konvencije in preostalih dokumentov na področju varovanja človekovih pravic.
Kot smo že pisali, se v slovenskem pravnem redu soočamo z obsežnimi težavami pri izvrševanju sodb Evropskega sodišča. Žal le-tega nihče učinkovito ne koordinira (z izjemo izplačevanja pravičnega zadoščenja) tako da večina, razen najbolj notoričnih sodb Evropskega sodišča, ostaja v slovenskem pravnem redu neizvršenih. Še več, tako v laični kot strokovni javnosti se zato potihoma ustvarja napačno stališče, da sodbe Evropskega sodišča ustvarjajo le mednarodnopravne obveznosti, ki jih tako ali tako v slovenskem pravnem redu ni potrebno spoštovati. Pomembno je le, da država pritožnikom izplača fičnike, pa je vse redu. Takšno stališče je zmotno in nevarno, saj ne rešuje splošnih in sistematičnih problemov. Nasprotno, vedno znova ustvarja nove.
Več kot tristo obsodilnih sodb od pričetka slovenske ratifikacije Evropske konvencije nedvoumno priča, da imamo v slovenskem pravnem redu in nasploh v slovenski družbi opraviti s sistematičnimi in vse splošnimi problemi pri zagotavljanju učinkovitega varovanja človekovih pravic. Zastiranje oči pred temi težavami ni več možno, saj vodi le k ohranjanju katastrofalnega statusa quo, ustvarjanju novih težavah in poslabšanju že tako slabega varovanja človekovih pravic. Te besede niso larifari. Več kot 1.700 čakajočih pritožb zoper Slovenijo pred Evropskim sodiščem glasno priča o tem. O tem navsezadnje govori že več milijonov evrov, ki jih je Slovenija že izplačala v odškodninah pritožnikov, ki so uspeli pred Evropskim sodiščem. Tako v slovenski javnofinančni situaciji pač ne gre več naprej. Vprašajmo se ali si še vedno želimo državo z največjim številom kršitvenih sodb po številu prebivalcev med vsemi sedeminštiridesetimi državami Sveta Evrope ali bomo kaj postorili, da se kršitve odpravijo, število pritožb in sodb zmanjša, da končno dosežemo učinkovito varovanje človekovih pravic?
