V ZDA, kjer se s to poklicno skupino zelo resno ukvarjajo, najdete o njej cel kup literature. Sam sem črpal iz dela The Paralegal Resource Manual, avtorja Charlesa P. Nemetha, ki je leta 2008 izšlo pri založbi McGraw-Hill. ZDA imajo kot ena največjih in najmočnejših svetovnih držav sila kompleksen pravni sistem, ki ga v bistvu sestavlja več kot petdeset zaokroženih delov (samih zveznih držav in zveze). Posledično so že dokaj zgoraj razvili visok nivo delitve dela tudi na pravnem področju. Rezultat takšne delitve dela v pravni stroki so tudi t. i. paralegals. Kot prav posebna poklicna skupina.
Gre za poklicno skupino, ki bi jo najenostavneje prevedli kot 'pravni pomočniki' (legal assistants). Včasih jih imenujejo tudi legal technicians (pravni tehniki). Gre za poklicni profil med »kompletnimi« pravniki, s končano (popolno) pravno izobrazbo, ki v ZDA traja tri leta, in tistimi njihovimi sodelavci, ki opravljajo bolj administrativne oziroma tajniške posle. Takšni pravni pomočniki tako prvenstveno ne opravljajo zgolj nekakšnih tehnično-administrativnih del, temveč je njihovo delo po vsebini pravniško, vendar ne opravljajo najzahtevnejših pravniških del, ki na koncu zahtevajo samostojno odločanje.
Tradicionalno je bilo takšne pravne pomočnike najpogosteje najti v odvetniških družbah. Tam vzdržujejo kontakte s strankami, jih tudi zaslišujejo; seveda pod vodstvom odvetnika, ne samostojno. Zbirajo dejstva in dokaze, iščejo priče in jih zaslišujejo, preiskujejo ter pridobivajo statistične podatke in razne dokumente. Ukvarjajo se nadalje s pravnim raziskovanjem glede določenih zadev. Sestavljajo osnutke pravnih dokumentov, se skupaj z odvetniki udeležujejo nepravdnih postopkov, kot tudi zaslišanj in tudi glavnih obravnav na sodiščih in pred upravnimi organi. Njihova meja je nekako neodvisno pravno mnenje ali pravni nasvet, ki pa je pridržan odvetniku. Ker delujejo pravno-vsebinsko, a ne povsem samostojno, je tudi njihovo plačilo nekaj pod plačilom odvetnikov, a ne bistveno manj.
Literatura poudarja predvsem njihove organizacijske in komunikacijske sposobnosti kot tudi sposobnost ocenjevanja in analize. Zaželena so tudi znanja s področja informacijske tehnologije in obvladovanje iskanja gradiva po knjižnicah. V kompleksni ameriški pravosodni oziroma odvetniški mašineriji so nepogrešljiva poklicna skupina z velikim potencialom razvoja v prihodnosti, saj so pomembna podpora pri organizaciji ter izvedbi vse bolj kompleksnega odvetniškega in tudi drugega pravniškega dela.
Če so se tovrstni pravni pomočniki tradicionalno dokazovali v odvetniških pisarnah, se danes uveljavljajo na najrazličnejših področjih, kjer gre za takšno ali drugačno ukvarjanje s pravom: od najrazličnejših gospodarskih družb, velikih ali malih, do javnega sektorja tako na državnem kot lokalnem nivoju.
Vse bolj se zahteva njihovo čim boljše poznavanje prava in poleg tega še kakšne druge »veščine«: od poslovodstva, ekonomije, IT, organizacijskih, tehničnih ali drugih ved. Če je bila njihova izobrazba nekdaj bistveno nižja od (polne) pravne, najdemo danes med njimi tudi takšne z višjo izobrazbo od zahtevane minimalne pravne – celo magistre znanosti ali tudi kakšnega doktorja znanosti. Tudi pravno znanje so paralegals nekdaj pridobivali predvsem s prakso, danes pa že v organiziranem, tudi visokošolskem izobraževanju. Vseskozi pa se udeležujejo razno raznih seminarjev iz različnih pravnih področij. Nikoli pa ne gre za polno pravno izobrazbo: ne usmerjajo se povsem (le) v pravo, temveč je njihovo znanje bolj nekako interdisciplinarno.
Bi lahko takšen profil sploh lahko locirali v našem prostoru?
Seveda naš pravni sistem ni niti približno tako kompleksen kot ameriški, a zdi se, da bi lahko našli v njem vsaj kakšno podobnost z ameriškim sistemom. Gotovo po naših odvetniških pisarnah že dolgo najdemo podobne profile – npr. kakšen vodja pisarne, ki ima poslovno ali ekonomsko šolo, mora pa poznati vsaj neke osnove prava, da lahko tvorno sodeluje z odvetniki.
Nadalje imamo po državnih organih »upravne pravnike« s končano visoko ali fakultetno izobrazbo, ki opravljajo različna dela v upravi. Uveljavlja se tudi koncept t. i. poslovnega pravnika (za diplomante Fakultete za management in pravo Ljubljana), ki naj bi postal nepogrešljiv poklicni profil v podjetjih. Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici goji program za pravnike menedžmenta nepremičnin…
Verjetno so ti zgoraj omenjeni slovenski primeri vendarle na višjem nivoju kot paralegals v ZDA. A so po drugi strani blizu temu, čemur včasih rečemo »mali pravnik«. Navsezadnje mora ob vsej tej hipertrofiji prava in pravne regulacije pri nas mali pravnik vse bolj postajati že sleherni prebivalec.
Sicer pa slovenski pravniški trg težko »požira« še tiste, »kompletne« diplomirane pravnike, tako da so ti – vsaj nekaj časa – pogosto primorani opravljati dela, ki jih v ZDA lahko opravljajo že paralegals. A njihova ambicija ni ostati v tem položaju, temveč napredovati na zahtevnejša pravniška dela, saj so se za ta tudi izobraževali.
V ZDA imajo paralegals svoja posebna poklicna združenja, saj so posebna poklicna skupina, ki se prepoznava kot takšna in loči od drugih poklicnih skupin. Pri nas pa se zavoljo majhnosti in ne dovolj velike izdiferenciranosti pravniškega trga takšna posebna poklicna skupina niti še ni razvila. Vprašanje, če se bo sploh kdaj. No, k temu utegne prispevati razvoj v smislu vedno večje tehnološke zahtevnosti tudi na področju prava, kot tudi vse večjega povezovanja z mednarodnimi akterji, kar utegne izoblikovati bolj kompleksne sisteme, ki bodo terjali nadaljnjo delitev dela v zgoraj omenjeni smeri.
Sama narava pravniškega dela je nekako razpeta med visokim intelektualnim opravilom in tehniko ali rutino. Visoko razviti ameriški trg je to moral prepoznati in se ustrezno organizirati v smislu večje specializacije, da so bili njegovi sestavni deli ob hudi konkurenci lahko dovolj uspešni.
