No, temu seveda, žal, ni tako. Naravno pravo, kot je v zadnjem času priplavalo na površje v slovenskem javnem diskurzu, ima z naravo prava opraviti bore malo. Problem z njegovo aktualno rabo je dvojen: nerazumevanje biti naravnega prava in njegova hkratna instrumentalizacija za politične cilje, ki pomeni nič več in nič manj kot zanikanje naravnega prava samega.
Začnimo pri politiki. V Sloveniji so politične stranke začele ne le tekmovati, ampak tudi zmagovati pod zastavo naravnega prava, t.j. z aspiracijo po maksimizaciji etike in integritete na področju javnega. Kot je že večkrat pronicljivo, in sedaj parafraziram, poudaril Bernard Nežmah, smo v tem unikum, saj politične stranke v svojem bistvu in genealoško gledano nikdar niso služile uveljavljanju etike in integritete. Ko bi to počele, se ne bi šle politike, ki je umetnost možnega v iskanju kompromisa v določeni konstelaciji moči za uresničenje določenih družbenih ciljev, ampak najbrž teologijo.
Etika in integriteta, torej odslikava vrlin naravnega prava, kot program politične stranke je torej nekaj, če že ne suspektnega, vsaj nenavadnega. To ne pomeni, da v politiki ne more ali celo ne sme biti etičnih in integritetnih ljudi, nasprotno: morajo biti. A ti morajo, na temelju svoje etike in integritete, voditi s svojim zgledom, ne pa ju obešati na veliki javni zvon, ki potem, slednjič, vse prepogosto zvoni v prazno.
Naravno pravo na deklarativni ravni nam torej ne pomaga prav dosti, njegovo nerazumevanje pa nam naravnost škodi. Elemente slednjega lahko zasledimo v javnem nastopu predsednika državnega zbora, ki je v iskanju rešitve za odvzem poslanskega mandata pravnomočnemu obsojencu poudarjal, da je treba najti primerno ravnotežje med veljavno zakonodajo, torej pozitivnim pravom, in tistim, kar terjajo etika, morala in pravičnost, torej naravno pravo. Pri čemer je, v ilustracijo, še povojne poboje pojasnil z golim upoštevanjem naravnega prava s strani tedanjih oblastnikov.
A pustimo ta zadnji dostavek, ker so nanj upravičeno opozorila nekatera civilnodružbena gibanja in katerim je predsednik državnega zbora pojasnil, da ni bil pravilno razumljen oz. da je bil celo iztrgan iz konteksta – a tudi verba manent – in se raje osredotočimo na iskanje ravnotežja med naravnim in pozitivnim pravom, ko gre za odvzem poslanskega mandata.
V tem specifičnem kontekstu se pokaže, da je sklicevanje na naravno pravo hkrati njegovo zanikanje. Naravno pravo, kot občutek pravičnosti, se uporabi za izigranje pozitivnega prava. Še bolj jasno, ker obstoječa zakonodajna ureditev očitno ne dopušča odvzema mandata poslancu, ki je bil že pred svojo izvolitvijo pravnomočno obsojen na daljšo zaporno kazen, nam na politično pomoč lahko priskoči le še naravno pravo.
Da to drži, paradoksalno, potrjujejo tako nastopi poslancev v parlamentu, kot samega predsednika vlade, ki je napovedal, da se bo zavzel za spremembo obstoječe zakonodajne ureditve, da do takih zapletov ne bi več prihajalo. Kar z drugimi besedami predstavlja priznanje, da obstoječa zakonodaja odvzema poslanskega mandata taki osebi ne dopušča. Razen če, seveda, jasen pozitivnopravni jezik prebijemo s pravičnostjo, vzeto iz naravnega prava.
Za to se, spet sklicujoč na moralo in etiko, zavzemajo še nekateri akademski eksperti sicer na nekem drugem, a morda še bolj občutljivem vojaškem področju. Tu se, menda kljub nasprotovanju slovenskega državnega vrha, odstranjujejo ljudje, za katere vodilni mediji nonšalantno zapišejo, da jim tudi očitna strokovnost in dobro opravljanje funkcije nista bila v nikakršno pomoč pred zamenjavo. Včasih se je temu reklo: čistka, kar tudi je. In del teh čistk, sicer na nižjih nivojih, je tudi odstranjevanje ljudi iz moralnih razlogov, torej po naravnem pravu, čeprav niso storili ničesar, kar jim aktualna zakonodaja ne bi prepovedovala.
To je torej kratka razglednica iz slovenske dobe naravnega prava. V njej naravno pravo, očitno, ne nastopa kot konstanta, kot sidro pravičnosti, ki naj prepreči vsaj najbolj elementarne kršitve človekovih pravic, temveč kot odskočna deska za suspenz tistih pozitivno-pravnih pravil, ki stojijo na poti kot ovira k izbranim in posvečenim političnim ciljem. To še zdaleč ni raj na zemlji, temveč umanjkanje še enega zidaka več v že tako ali tako docela razmajani konstrukciji slovenske demokratične in pravne države.
