c S
Novi pravosodni minister – velika pričakovanja
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
29.09.2014 09:09 Za marsikoga je bil predstavitveni nastop novega pravosodnega ministra precej spodbuden. Kot pozitivna plat njegovega razmišljanja je še posebej izstopala pripravljenost za reformo širšega sistema sodstva. Tovrstne zagnanosti namreč pri prejšnjem resornem ministru ni bilo moč zaznati – vsaj ne v potrebni meri.

Da je reforma sodstva na določenih področjih potrebna, najbrž ni skrivnost. To nam enostavno kažejo primerjave z ostalimi članicami EU, še posebej s tistimi, ki so nam običajno za vzor. Sodstvo je kompleksen sistem in njegove nenehne posodobitve so potrebne za bolj uspešno delovanje celotne družbe. Danes imamo na voljo povsem ekonomske izračune, kaj pomenita kakovost in učinkovitost sodstva za tuje investicije in nasploh za BDP.

Kot zunanjemu ali »laičnemu« članu (lay member) slovenskega Sodnega sveta mi v zvezi z nastopom funkcije kolege Klemenčiča ležijo »na duši« predvsem tri stvari, ki jih bom obelodanil v nadaljevanju.

Najprej seveda zakon o sodnem svetu, ki nam je bil obljubljen že pod prejšnjo vladno taktirko, zdi pa se, da je njena prejšnja garnitura zmogla premalo energije za kaj takega. Resnici na ljubo je osnutek novega zakona že bil pripravljen vsaj pod Cerarjevim predsedovanjem Sodnemu svetu, če že ne prej. Poseben zakon je za uveljavitev institucije Sodnega sveta nujen, saj omogoča dejansko pozicioniranje tega organa na našem ustavnem zemljevidu. Pa to ni kaprica nekega zunanjega člana, temveč realnost EU, kjer se tovrstni organi le krepijo in pridobivajo na pomenu, saj postajajo ključni dejavniki komunikacije med sodstvom in družbo. EU je vse bolj zainteresirana za razvoj t. i. Evropske mreže sodnih svetov (ENCJ), ki jo delno tudi financira že dobrih pet let. 

Glede posebnega zakona o sodnem svetu nas je prehitela celo Črna gora, ki je šele kandidatka za vstop v EU in ki v duhu približevanja EU skuša čim bolj ujeti evropske trende. Poleg tega se v razvoj in reformo institucije sodnega sveta vključuje tudi Srbija. Nas bosta kandidatki za vstop v EU celo prehiteli?

Poleg tega je vprašanje, kam bomo z reformo Sodnega sveta v luči sprejema posebnega zakona krenili v Sloveniji. Trenutno je naš svet sicer ustavni organ, a med tistimi z najmanj pristojnostmi med obstoječimi evropskimi sodnimi sveti. Sicer je splošno znano dejstvo pri nas, da je Sodni svet predvsem »kadrovik« sodstva…

Bomo pri reformiranju te institucije bolj sledili severno-evropskemu modelu sodnih svetov ali južno-evropskemu modelu? Zaenkrat nas ENCJ ne prišteva k »severni skupni«, četudi tja zanesljivo vabi avstrijsko Ministrstvo za pravosodje kot opazovalko. Naj se pri tem spomnimo, da je avstrijska pravna oziroma sodna kultura nekoč zaznamovala tudi naše kraje. Od nje smo se v kasnejši zgodovini oddaljili – a prav gotovo ne na bolje. Tudi južno-evropska druščina sodnih svetov seveda ni slaba, a severnjaška pravna kultura se vendarle zdi na (še) višjem nivoju. Z neko primerno »akcijo«, ki bi sledila ustrezni reformi institucije Sodnega sveta, menim, da bi se lahko prebili do »severa«. Od tega bi slej ko prej največ imelo slovensko sodstvo. To bi po mojem bila ena od nujnih akcij, da se izmaknemo usodni postsocialistični zaznamovanosti.

Drugo, kar mi je izstopalo iz ministrove predstavitve, je bila ideja o večji digitalizaciji pravosodja in s tem njegovi posodobitvi. Na tem področju je Slovenija resda pred leti storila kar nekaj napredka, a moč bi bilo iti še dlje. Še vedno je namreč preveč zastarelih načinov komuniciranja sodišč, kjer se porablja še vedno preveč denarnih sredstev. Ne dvomim, da bo novi minister, ki je eden od vodilnejših strokovnjakov pri nas na tem področju, tu zmogel najti dovolj idej za spremembe na bolje. Sicer je pa tudi ENCJ sugerirala večjo uporabo informacijske tehnologije v smislu razvoja sodnega poslovanja.

Tretja zadeva, ki pa ne izhaja iz ministrove predstavitve, je nekakšen »greh« prejšnjega ministrovanja pravosodju. Gre namreč za tisto novelo sodniške zakonodaje, ki je uvedla t. i. sodniško inšpekcijo na Ministrstvu za pravosodje. Ta v praksi sploh ni zaživela, saj se tudi ne zdi pravi način za nadzor nad delovanjem sodstva. Ob njenem obstoju pa lahko v tujini zardevamo, ko npr. razpravljamo s kolegi iz razvitih evropskih demokracij. Če bo novi minister v tej zvezi pravilno ravnal, si prav gotovo lahko svoje ministrovanje ne le olajša, temveč zagotovi tudi njegovo večjo legitimnost.