Ne da bi hoteli zmanjševati pogum, s katerim so ljudje umirali,
ne smemo pozabiti junaških dejanj, s katerimi so ljudje …
živeli. Pogum življenja je pogosto manj dramatična predstava
kot pogum poslednjega trenutka; zato pa ni nič manj veličastna
mešanica zmagoslavja in tragedije.
Človek stori, kar mora – kljub posledicam zase,
kljub oviram in nevarnostim
in pritiskom – in to je temelj vse človeške morale …
(John F. Kennedy)
Varuh tradicionalno deluje tudi na terenu, kamor zaposleni prihajamo najmanj enkrat mesečno, torej vsaj dvanajstkrat letno, običajno pa še pogosteje. Vsakokrat se obisk začne s srečanjem z županom in predstavniki različnih občinskih služb, ki pokažejo osnovno sliko občine; zaposlenost oziroma nezaposlenost, stanje na področju najmlajših, njihove vključenosti v vrtce in šole, oriše se področje uresničevanja socialne zakonodaje, dostopnost prostorov za invalide, prikažejo ugotovitve nevladnih organizacij na različnih področjih, tudi okolja, pa reševanje problemov starejših, spoznamo pa tudi povsem aktualno sliko na določenih področjih, ki so za konkretno občino značilna. Zgodi se celo, da pogovor z županom reši kakšno pobudo, celo z mediacijo, ki sledi našemu obisku.
Sledijo pogovori z naročenimi pobudniki, pri čemer ugotavljamo, da je predvidenih trideset minut za pogovor z vsakim, običajno občutno premalo, ob koncu pa sledi še redna novinarska konferenca, namenjena predvsem lokalnim medijem, ki jih seznanimo z našimi ugotovitvami, seveda pa so na vrsti tudi njihova vprašanja in različni intervjuji.
Do nedavnega smo obisk v sleherni občini zaključili še z Večerom z Varuhom, ki je potekal v okviru posebnega projekta Fakultete za družbene vede iz Ljubljane na temo Evropske listine o človekovih pravicah, seznanjanja z njo in predstavitve nekaterih aktualnih problemov ljudi. Pripravili so namreč igro na dve tematiki; delavskih pravic in kršitev pravice do zdravega okolja. Živahna debata prisotnih, ki je temu sledila, je prepogosto odpirala tudi do tedaj še neznane teme, s katerimi se Varuh lahko ukvarja celo na lastno pobudo. Do tega pride, če zaznamo predvsem sistemske nepravilnosti, ki terjajo našo reakcijo, pričakujemo pa tudi spremembe ustreznih predpisov in določene izboljšave.
Kaj je torej skupno številnim pobudnikom?
Sporočajo, da se »bojujejo s sodnimi mlini«, ki so za nekatere prepočasni, za druge celo prehitri. Odvisno na kateri strani roke pravice so; obdolženi ali oškodovani, dolžniki ali upniki, plačniki odškodnine ali toženi zanjo. Zatrjujejo, da so sojenja in sodniki nepošteni, sodbe nepravične, da bodo nadaljevali z vsemi pravnimi sredstvi, tja do Evropskega sodišča za človekove pravice in če jim ne bo pritrdilo, tudi njemu ne bodo več zaupali. Prinašajo celo sodbe, s te zadnje-zunanje instance in želijo, da bi jih Varuh spremenil, ker ne predstavljajo pravičnosti.
Kako jim torej pojasniti, da ne »sodimo«, saj sicer ne bi rabili sodišč?
Kako reagirati na to, da pravzaprav opozarjajo na kršitve človekovih pravic v sodnih odločitvah? Sprašujejo ali ni prav za to ustanovljena naša institucija, da jih vidi celo na »kilometer daleč«, prepozna in se o njih izreče. Zakon o Varuhu tega ni predvidel. Ker pa to očitno ni le naša težava, pač pa se dogaja tudi drugje, je tej aktualni problematiki med drugim namenjeno tudi srečanje varuhov v okviru »IOI EUROPE CONFERENCE 2014«, ki od 17. do 19. septembra poteka v Estoniji. Ali je torej lahko Varuh »tekmec« sodni veji oblasti? Menim, da bo odgovor negativen; tudi drugod. Z zanimanjem bom prisluhnila kolegicam in kolegom.
Se pa seveda obširno ukvarjamo s sojenjem brez nepotrebnega odlašanja in priporočili za kvalitetne sodne odločitve. Nezaupanje v pravosodje se namreč povečuje, mnoga sojenja postajajo javna, pa ne le v dvoranah, pač pa se prenašajo na ulice. Pogosto so odločitve vnaprej pričakovane, tudi zaradi vpliva medijev, pri čemer se zagotovo ne razpletejo tako, da bi zadostile celotni javnosti. Ta je razklana in tu in tam »olje na ogenj« prilijejo še strokovnjaki s komentarji. Če so različni, ljudje ne morejo razumeti, kako ima lahko pet eminentnih pravnikov tako različna mnenja. Javnost terja tudi »obraze« sodnikov. Želijo, da se ne »skrivajo«, v nasprotju s tožilci in odvetniki oziroma celo ustavnimi sodniki, ki jih imamo možnost pogosto videti v veliki dvorani Ustavnega sodišča RS. Javnost želi celo »kruha in iger«. Nekdo se jim smili, drugi bi si po njihovem mnenju zaslužili smrtno kazen, ki bi jo mirno uvedli, pa čeprav in k sreči niti dosmrtne, kljub silnemu ogorčenju nekaterih ob uvedbi, sodišča še nikoli niso izrekla.
O čem še poročajo ljudje na terenu?
Pri mnogih se pozna, da so se »borili« celo brez ustrezne pravne pomoči. Varuh ugotavlja, da je ta izjemnega pomena, a nikakor ne sme biti prepozna. Ljudje se v kopici pravnih problemov in spreminjajoče se zakonodaje ne znajdejo. So res krivi, če zanjo niso vedeli in s tem marsikaj zamudili? Srečujemo se s pobudniki, ki želijo obnoviti postopke, ki so pravnomočno končani, razlogov za izredna pravna sredstva pa ni. Trdijo, da je vse skorumpirano. Še posebej so prizadeti, če okrajni sodniki v prekrškovnih zadevah ne izvedejo dokazov, ki bi pokazali, da prekrška niso storili. Ne zdi se jim pravično, da jim ta možnost ni bila dana, da so imeli policisti preveliko »moč« in so dejansko odločili o prekršku, ki ga nikakor niso zagrešili. Pa res ne? Zaradi 300 evrov, za katere jim grozi izvršba, so pripravljeni potrošiti več tisoč evrov za odvetnike, iti celo do ustavnega sodišča.
Naj stane kolikor hoče, a pravica mora zmagati, pravijo.
Tudi pri zemlji so nepopustljivi. Prinašajo fotografije sosedovega vrta, s katerega drevo širi svoje veje v njihov prostor. Tožarijo se že leta, sosedje imajo boljšega odvetnika in uspevajo, tarnajo.
Boji za vsak košček zemlje, so prisotni predvsem na podeželju. Mnoge motijo drevesa, ki mečejo preveč sence na njihov dom, pa pasji lajež in celo otroško igrišče.
Zagotovo pa so v ospredju tudi po številčnosti, družinske zgodbe, včasih prave drame. Pravde za otroke, težke razveze, očitki zlorab in nasilja, pa dolgi, predolgi postopki vseh vrst, celo z izvedenci.
Prihajajo tudi stari starši, ki že mesece, včasih leta, niso videli svojih vnukov. Jim jih lahko vrne sodišče, če bi se tako odločilo? Težka pot.
Mnogi so razočarani zaradi vseh vrst reform; pokojninske, pa tudi ZUJF-a in številnih sprememb predpisov na socialnem področju; ne dobijo brezplačne pravne pomoči, ker naj bi imeli premoženje ali previsoke, a s krediti obremenjene dohodke.
Odpirajo se vseh vrst zgodbe, ki kličejo po odgovorih pristojnih, do katerih pa jim pomaga priti tudi Varuh. K sreči se je tu zakonodaja prav 1. 9. 2014 spremenila v prid tistim, ki imajo nekaj zemlje, stanovanje, morda malo previsoke prejemke, a ne zmorejo od tega živeti in preživeti, še manj pa se boriti brez odvetnikov ali jih plačati.
Spoznavamo tragične zgodbe pobudnikov vseh starosti, ki bijejo boj tudi za lepši jutri svojih otrok. Za čisto naravo in varno hrano, za pravice invalidov, za etiko javne besede, predvsem pa ljudem prijaznejšo poslovanje države. Mnogi obupujejo nad zdravstvom, dolgimi nad čakalnimi vrstami, plačljivostjo nekaterih uslug v privatnem sektorju in še nad mnogo čem.
Grozijo jim izvršbe pa tudi deložacije, socialnih stanovanj ni dovolj. Mnogi tožijo nad mobingom, pa nad nezaposlenostjo ali skorajšnjo izgubo službe, stečajem in prekernim delom.
Pogosto jim je veliko lažje, če si nekdo vzame čas zanje, če lahko odkrito spregovorijo o svojih problemih, predložijo obširno dokumentacijo in dobijo potrditev ali stališče, ki jim ne pritrjuje. Na terenu gre redkeje za predstavitev sistemskih napak. Običajno so to hude osebne zgodbe, ki načenjajo zdravje pobudnikov, prinašajo nemir, razočaranja in poleg vsega jemljejo samozavest.
Zato ni zanemarljivo, da vsemu temu sledi novinarska konferenca, ki tudi po našem odhodu odmeva in prinaša sporočila vsem, tudi tistim, ki jih tam ni bilo, pa so del mesta ali vasi v določeni občini.
So celo take, kamor se je potrebno vračati, saj to terjajo slabe ekonomske razmere, ki prinašajo številne kršitve človekovih pravic. Zakoni, ki ne dajejo, pač pa jemljejo, žal iščejo izgovore predvsem v krizi.
Vsekakor pa vse kar na terenu izvemo, koristi pri oblikovanju slike novega letnega poročila, splošnih vtisov o življenju pri nas in o človekovih pravicah.
Zato poleg teh srečanj tedensko opravljam tudi pogovore s pobudniki, ki prihajajo na sedež, njihovo število pa se je v zadnjem letu izjemno povečalo. Doseglo je številko 220, na terenu pa smo se samo v minulem letu srečali še s 194-imi pobudniki, letos pa se število žal tudi pretirano ne zmanjšuje.
Odprtost Varuha za pogovore je zagotovo tista, ki nas dela drugačne, ki daje širino instituciji in pozitiven učinek pri ljudeh. Nenazadnje s tem potrjujemo zavedanje, da smo tu zaradi tistih, ki nas rabijo; dostopni brez uradnih ur, ves poslovni čas.
Zato velja s tem nadaljevati.
