Človek si ne more kaj, da se ne bi zabaval ob teh navzven formalno avtoritativnih in impresivnih ugotovitvah. Če je objektivna stvarnost takšna, kot jo interpretira občna seja Vrhovnega sodišča, potem pač ne more biti drugače. Drugi, najbolj glasno in vztrajno tisti tam zunaj pred stavbo te iste institucije, sicer menijo drugače. A njihovo stališče je seveda subjektivno, pristransko, celo navijaško. Njihova stvarnost je samo subjektivna.
Če pustimo cinizem ob strani in se za trenutek napotimo po epistemološko-filozofskih poteh, potem si pač moramo priznati, da je t.i. test objektivne stvarnosti, ki ga iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice jemlje naša občna seja, pač neprepričljiv. Zakaj?
Da bi to razumeli, ni potrebno biti zagovornik radikalnega skepticizma, po katerem niti stvarnosti, kaj šele objektivne, najbrž ni. Lahko smo zgolj prizemljeni razumniki, ki pač moramo soglašati, da vsak človek vse, kar ga obkroža, sploh pa družbene koncepte, dojema skozi epistemološka sita, ki so pogosto tudi intenzivno normativno obarvana. Vsekakor pa so subjektivna.
Objektivnega pogleda na družbeni svet okoli nas torej ni. Tisti, ki si ga lasti, se pač moti, če mu že ne želimo pripisati kakšnega drugega bolj pejorativnega pridevnika. Vse je torej v izhodišču subjektivno, kar, kot rečeno, ne pomeni, da stvarnost tam zunaj ne obstaja, ampak da obstaja, kot jo vidimo in zato tudi subjektivno poustvarjamo skozi svoje oči.
Slednje hkrati, kot bi nekdo morda pomislil, ne pomeni pristajanja na relativizem. Nikakor, objektivno obstaja tudi v družbenem svetu; a to objektivno je v funkciji prevladujočega intersubjektivnega. Z drugimi besedami, objektivna stvarnost je taka, kadar se okoli nje oblikuje nadvse široko sprejeto subjektivno prepričanje o njenem obstoju.
In prav to zadnje fundamentalno umanjka v zadevi Patria, ko gre za celoten sodni proces, upoštevaje vse zunanje pravosodne in politične okoliščine. Da je to res, nehote, potrjuje sama občna seja Vrhovnega sodišča, ki obžaluje, skorajda z mero obtoževanja, da na domnevno neprecedenčne napade na sodstvo v povezavi z zadevo Patria ni odgovoril nihče, razen sodstvo samo.
Niti drugi dve veji oblasti ga nista vzeli v bran, prav tako pa je zatajila akademska stroka. Nenavadno, nihče, kot pravi Vrhovno sodišče samo, ne deli njegovega videnja objektivne stvarnosti. Ker tej torej umanjka široka intersubjektivnost, »objektivne stvarnosti«, kot jo vidi Vrhovno sodišče, potemtakem ni. Ali če smo bolj benevolentni, ta objektivna stvarnost je precej osporavana in zato znatno omajana.
Če to drži, potem je odločitev Vrhovnega sodišča o zavrnitvi zahteve za izločitev predsednika Vrhovnega sodišča napačna. Podoben zaključek pa se poraja tudi v primeru zahtev za izločitev drugih dveh članov senata. To je slabo in skrb zbujajoče, zlasti z vidika kakovosti prava, ki ga ustvarja naše najvišje sodišče, kakor tudi zaradi utrjevanja patologij že tako ali tako razvpitega procesa Patria.
Kot zunanji akademski opazovalec seveda razumem, da se je naše najvišje sodišče ujelo v zanko autopoiesis in zavzelo obrambno psihološko držo, značilno za sisteme, ki se počutijo ogrožene. Toda sistemi, ki tako ravnajo, niso zdravi – zdravi sistemi so odprti sistemi, ki se dinamično odzivajo na dražljaje iz okolja in se jim, jasno na svojih premisah, prilagajajo tako, da dosegajo lastne, samo-refleksivne izboljšave.
Z drugimi besedami, Vrhovno sodišče bi z drugačno odločitvijo v obravnavani zadevi storilo pravi korak v smeri poštenega sojenja in resničnega zavarovanja svojega ugleda. Tako pa je, vsaj tako se zdi, čeprav »videz ni vse«, potrdilo, da je njegov trebuh še naprej mehak. In to je, na koncu koncev, žal najbrž tista prava objektivna stvarnost.
