V spomin mu je bilo napisanih nekaj prispevkov, a po večini je odšel tako tiho kot je v zadnjih letih živel. Prav zato je nujno napisati nekaj besed oziroma dovoliti, da spregovorijo nekatere njegove besede. A vendarle, ko takšen človek odide, za seboj pusti veliko ustvarjalno dediščino, ki ga kljub telesni odsotnosti ohranja in živi med nami. Življenje Žarka Petana je pravzaprav odslikava vsega dobrega in hudega, kar je doživela naš dežela in družba v zadnjih desetletjih. Njegova življenjska zgodba prikazuje podobe našega in njegovega časa. Izjemen ustvarjalec, vendar tudi izjemno kritičen do vsakokratne oblasti, brez dlake na jeziku. Zaradi slednjega je konec petdesetih let preživel tudi leto in pol v zaporu v Beogradu.
Rodil se je v meščanski družini v Ljubljani, večino otroštva preživel v Zagrebu, Trstu in Mariboru. Kasneje je deloval doma in v tujini kot gledališki režiser, pisatelj in dramatik, ki se ni bal kritično nastopiti zoper totalitarno oblast. Kavarna Astoria po njegovem scenariju še vedno sodi med presežke slovenske kinematografije, oder 57 pa med gledališke. V svojih aforizmih, ki jih je med komunističnim sistemom, večinoma objavljal izven slovenskih meja, je lucidno in jedrnato izpostavljal ekscese tedanjih oblastnikov in njihovih neposrečenih gospodarskih, političnih in drugih idej. Veliko jih je pogumno napisal kar v prvi osebi ednine. Slednje v slovenski družbi zagotovo ni samoumevno, saj kot je v nekem pogovoru za Poglede ugotavljal sam, smo »zaradi strahu … Slovenci izgubili veliko dobrega pisanja in veliko dobrih lastnosti«. Ni potrebno biti genij, da ugotovimo, da slednje velja še danes. Petan je tudi po zamenjavi sistema ostal družbeno aktiven in pronicljiv, nekatera njegova pisanja je zbral v delu »Resnica o resnici« (Celjska Mohorjeva založba, 2006), kjer je na koncu zapisal, da je »navzlic nenaklonjenim okoliščinam« v življenju »dosegel več kot, sem lahko pričakoval« (Prav tam, str. 210). Vendar je morda tudi res, da mu je njegov družbeni angažma prinesel več slabega kot dobrega. Prešernove nagrade za kulturne dosežke, kljub številnim drugim priznanjem, tako ni nikoli prejel.
Vloga disidenta v totalitarni družbi zagotovo ni enostavna, saj zaradi takšne vloge pogosto trpi poklicno in zasebno življenje. Slednje priznava tudi Drago Jančar, ki je v svoji zbirki esejev »Egiptovski lonci mesa« zapisal, da »preobrat iz komunizma v demokracijo je seveda po vsej Vzhodni Evropi skupaj z velikimi upanji prinesel tudi prav toliko voluntarizma in amaterskih rešitev. Bivši disidenti ali pa samo kritični opazovalci, ki so se znašli na oblasti, niso bili nobeni Mojzesi, zato jim tudi Bog ni stal preveč ob strani, kot je Mojzesu vendarle, ko mu je pomagal krotiti godrnjanje Izraelovih sinov« (D. Jančar, Egiptovski lonci mesa, založba Mihelač, 1994, str. 15). Tudi Petan zagotovo ni bil Mojzes, kar kažejo tudi ovire, ki jih je srečeval na življenjski poti.
Kljub temu se Petan ni zatekal v zagrenjenost in depresivnost. Petanovi aforizmi so tako kritični kot tudi humoristični in satirični, s prvinami črnega humorja, kot denimo naslednji: »Previdnež drži jezik za zobmi, hinavec pa zobe za jezikom« (Ž. Petan, Kdor išče, ga najdejo, Celjska Mohorjeva družba, 2006, str. 23). Morda celo bolj humoristični. V svoji kritiki ga je potrebno prištevati med najbolj glasne disidente. Dobro znan je njegov aforizem: »Slovenska inovacija: enoumna demokracija« (Ž. Petan, Prav tam, str. 23).
Takoj po osamosvojiti je deloval kot direktor Radiotelevizije, kjer so ga nato dvakrat nezakonito razrešili. Iz tistih časov izhaja tudi ena od klasičnih odločitev Ustavnega sodišča RS št. U-I-172/94 z dne 9.11.1994 o neustavnosti neopredeljenega pravnega pojma »potrditve mandata«, kjer je Ustavno sodišče zapisalo, da »če norma ni jasno opredeljena, je dana možnost različne uporabe zakona in arbitrarnost državnih organov« (4. odstavke odločbe). Sodišče je jasno zapisalo, da so nedoločeni pravni pojmi v nasprotju z načelom pravne države. Njegovi aforizmi o kratkem delovanju na Radioteleviziji so zato še posebno ostri. Nekaj mesecev po smrti Žarka Petana, enega od znanilcev sprememb konec osemdesetih let v državah Srednje in Vzhodne Evrope, se zdi, da se nekatere od teh držav vračajo nazaj v preteklost. Tokrat takšne premike vsaj formalno ne vsiljujejo totalitarni režimi, ampak potekajo bolj posredno preko zastrtih kulis. Slovenija pri tem ni in ne more biti izjema, saj kot ugotavlja Petan, »je vedno nihala od vzhoda do zahoda in nazaj« (Prav tam, str. 56).
Če v slovenski družbi večina soglaša, da je potrebno preiti na neko višjo stopnjo demokracije in pravne države ter preprečiti zlorabo javnih institucij in javnih financ, pa gre vendarle priznati kot tudi priznava Petan v svojim aforizmih, da smo od tega še precej oddaljeni. Kako zunanjem opazovalcu pojasniti, da je kljub visoki stopnji družbenega razvoja, država še vedno v ujeta v primežu takšnih in drugačnih elit iz nekega drugega obdobja. Retorično besedičenje o nujnosti in pomembnosti dokončne preobrazbe slovenske družbe v svobodno in demokratično, se le redko odraža v uresničevanju takšnih obljub. Povsod lahko zasledimo samo obljube, dejanj pa nikoli več. Petan se svobodi ni odpovedal, čeprav je večino življenja živel v nesvobodni državi. Svobodo je ponotranjil in jo uresničeval v svojih delih, režiji in svetovljanskem pogledu na javno življenje. Tako svobodno in pogumno kot je živel, bodo še naprej živela njegova dela in naš spomin nanj.
