Toliko smo prevzgajali, da smo pozabili na vzgojo.
(Žarko Petan)
Varuh je pred letom dni obravnaval več pobud v zvezi s prireditvami ob tako imenovanem »krstu« dijakov prvih letnikov srednjih šol. Pobudniki so zatrjevali, da je obred neprimeren, dogajanje samega »krsta« pa za mladino žaljivo, celo strašljivo, s posledicami, ki trajajo vse do obnove kože. Oglasili so se tudi naključni opazovalci, ki so predlagali načrtno ozaveščanje javnosti o škodljivosti takih ravnanj. Na prvi šolski dan minulega leta so opozarjali celo na metanje jajc v mimoidoče in na cesto, kar se jim je zdelo z ozirom na številne akcije zbiranja hrane za tiste, ki živijo v revščini, povsem neprimerno. Ministrstvu smo poslali svoje stališče, v katerem smo menili, da gre pri »obredu« za kršenje pravic otrok do dostojanstva, pa tudi varnosti oziroma telesne nedotakljivosti. Starejši dijaki so se namreč nad novinci dobesedno izživljali, žal pa so nekatera vodstva šol in učitelji to tolerirali, kar pa je bilo nedvomno obsojanja vredno. Tudi konec maja leta 2014, tik pred zaključkom šolskega leta, smo se s pismom ponovno obrnili na ministrstvo in pristojne spomnili na obljubo, da bodo pred pričetkom novega šolskega leta, na šole poslali posebno okrožnico. To je ministrstvo 20. 6. letos tudi storilo. Poudarja, da naj bi bil vstop mladostnikov v srednjo šolo poseben in pomemben dogodek, ki naj mine v prijetnem in vzpodbudnem vzdušju, predvsem pa varno in ob upoštevanju posameznikove osebne integritete. Le upamo lahko, da je to zaleglo.
V minulem šolskem letu smo se obširno ukvarjali tudi s pobudo v zvezi z organizacijo šolskih kosil za učence ene izmed osnovnih šol. Otroci so namreč hodili na kosila s posebnimi ključki, s katerimi so se registrirali. Če kdo ni imel poravnanih stroškov kosila, je naprava zapiskala. Informacija je na tak način postala javna, otrok pa ožigosan.
Čeprav so šole nedvomno zaradi neplačnikov v vse večji stiski in je morda sistem deloval učinkovito, smo pri Varuhu zapisali, da ni primeren. Za plačilo šolske prehrane so namreč odgovorni starši in otroci niso krivi, če ti ne morejo, nočejo ali pozabijo plačati svoje obveznosti. Primer je vzbudil veliko medijsko pozornost, odzvalo se je šolsko ministrstvo in Inšpektorat RS za šolstvo, pa tudi informacijska pooblaščenka. Pobuda je bila utemeljena in Varuhovo posredovanje uspešno, saj se je ministrstvo našemu mnenju v celoti pridružilo.
Veliko je bilo govora tudi o otrocih s posebnimi potrebami, zlasti ob gradnji Osnovne šole dr. Ljudevita Pivka na Ptuju. Je prav, da imamo tako mačehovski odnos do otrok, ki bi si že zaradi svoje prikrajšanosti zaslužili najboljše? Zagotovo ne. Ne oni in ne njihovi starši, ki so njihovi skrbniki celo do svoje smrti, se poleg običajnih problemov, tu, na tem koncu Slovenije, žal srečujejo še z dodatnimi. Šola, ki ni vredna tega naziva, saj predstavlja kršenje pravic otrok do prostorov, ki si jih nedvomno za vzgojo in izobraževanje zaslužijo, je začela dobivati svojo podobo. Zagotovo je koristila tudi naša doslednost, nepopustljivost, opozarjanje ministrstva in Mestne občine Ptuj, pa tudi vseh ostalih občin, odkoder v to šolo prihajajo otroci. Kar sedemnajst jih je. Zatikalo se je kot vedno pri denarju, a tudi ta se je k sreči našel. Zagotovo lahko pohvalimo ministrstvo in občine, ki so se odzvale, zlasti matično. Mineva natanko leto od pomembnega podpisa dogovora o gradnji; celo v naših prostorih in veseli nas, če bo naslednji prvi šolski dan prinesel odprtje te šole.
Varuh je bil ponovno opozorjen na problematiko izobraževanja otrok na domu, saj do preverjanja znanja prihaja praviloma le enkrat letno. Zakon o osnovni šoli namreč omogoča, da otroci vso devetletko opravijo kar doma, kar tudi po našem mnenju lahko negativno vpliva na njihove socialne veščine, saj do teh lahko prihaja le v neposrednem stiku z vrstniki. Učenci, ki se izobražujejo na domu, imajo na voljo dva poskusa preverjanja in ocenjevanja znanja. V spričevalih imajo manj ocen, obstajajo pa tudi dileme pri njihovem vpisu v srednje šole, v katere je vpis omejen, saj je takrat povprečje ocen pomembno merilo. Zanimivo; na domu se je v preteklem letu izobraževalo 123 učencev, ministrstvo te oblike posebej ni spremljalo in ni zaznalo posebnih težav, zato se tudi z vprašanjem socializacije teh otrok ni posebej ukvarjalo. Za Varuha je zanimivo, da Zakon o osnovni šoli izobraževanje na domu opredeljuje kot pravico staršev in ne pravico otrok, po drugi strani pa ne določa prav nobenih zahtev za tistega, ki otroka poučuje. Če vemo, kaj vse je pogoj za nastop dela učitelja v šoli, kako se preverja njegovo znanje in kakšne obveznosti ima, se upravičeno vprašamo: kako to?
Zagotovo je potrebno ob tem razmišljati o koristi otrok. Morda so res izpostavljeni kakšnemu šolskemu stresu manj, zagotovo pa vse težje ugotavljamo tudi njihove morebitne težave doma, celo pojave, na katere smo v zadnjih letih vse bolj pozorni vsi, ki srečujemo mlade; nasilje, zlorabe, zanemarjanje. Seveda to nikakor ne pomeni, da starše, ki na tak način poučujejo svoje otroke in včasih vlagajo v to izjemne napore, saj jim morajo priskrbeti celo inštruktorje za različna področja, ki jih sami ne obvladajo, kritiziramo, a postavlja se kar nekaj dilem, ki jih mora spremljati pristojno ministrstvo, zato smo predlagali analizo učne uspešnosti učencev in proučitev potrebe dopolnitve ureditve, ki bo otrokom v največjo korist, kar je nenazadnje predpisano tudi v vseh aktih, ki predstavljajo zbirko otrokovih pravic. Torej, izobraževanje na domu ima zagotovo državni blagoslov, a kontrola in razmišljanje o tem, kako se v njem počutijo otroci danes in kako bo z njimi jutri, nikakor ni odveč. Predvsem na začetku šolskega leta.
Sprašujemo se tudi, ali imajo vsi otroci želeno šolsko prehrano, če to narekuje versko ali drugo prepričanje, seveda pa predvsem zdravstveno stanje. Varuhova priporočila so tu naletela na plodna tla, tudi v vrtcih.
Posebno pozornost je vzbudilo šolanje otrok na jugovzhodu Slovenije, kjer se večinsko prebivalstvo srečuje z romskim, tudi na šolskem področju. Varuh vseskozi opozarja, da morajo biti romski otroci deležni učenja slovenskega jezika že v vrtcih, kjer spoznajo tudi ostale, za šolo prepotrebne veščine in se vanjo lažje vključijo. Pa je res tako? Žal mnogi Romi šole še vedno ne dojemajo kot nujo za razvoj lastnih otrok in jih morda tja pošiljajo le prve dni v tednu, da zadostijo strožjim pogojem centrov za socialno delo, ki jim sicer prekinejo prejemanje socialnih transferjev. Žal se otroci zaradi tega znajdejo v neenakem položaju in mnogi ne morejo dokončati niti osnovne, kaj šele poklicne ali druge srednje šole. Diskriminacija dobiva povsem nove oblike.
Med mladimi dandanes vidimo vse polno »okrašenih«, polnih pirsingov in irokeznih frizur. Barvanje las je že v teh letih postalo modna muha in mnogi, ne le starši, tudi otroci se obračajo na nas in sprašujejo kdaj nastopi starost, ko lahko otrok sam o tem odloča. Če potegnemo vzporednico z zdravstvenim področjem, ko je meja petnajstih let tista, pri kateri prehajajo pravice na mladoletnika, je zagotovo enako tudi pri že navedenih »okrasitvah« mladih. A kako je s tistimi, ki te posebne dejavnosti opravljajo? Telo si je namreč moč dati porisati in to z dalekosežnimi posledicami, celo na ulici, na različnih prireditvah, v salonih in na sejmih. Se vsi tisti, ki to mladim izvajajo, sploh zavedajo, da ima lahko otrok manj kot petnajst let? Postopki so zagotovo vredni vse pozornosti, tudi inšpekcijskih služb.
Skupaj s pristojnim ministrstvom smo rekli: ne šolskim uniformam, ki so prav tako »razklale« javnost, izdatno pa obremenile tudi medije.
Šolsko leto zagotovo prinaša tudi težave na področju štipendij. Kdo jih dobi, kakšni so cenzusi, kdaj, kako je z ukinitvijo Zoisovih štipendij na področju izjemnih športnih uspehov, pa tudi kako z vračilom štipendij za študij v tujini?
Varuh je namreč že v preteklosti obravnaval pobude študentov, ki so se odločili za študij v tujini, pridobili štipendijo, potem pa ostali zunaj naših meja in štipendije niso vrnili. Strogo pogojevanje dodelitve štipendij s kasnejšo vrnitvijo in zaposlitvijo v Sloveniji ni dobro urejeno, saj zaposlitve v časih, ko se soočamo s tako veliko nezaposlenostjo mladih, običajno niso niti možne. Obstaja možnost, da bi pristojni organi štipendistu pomagali pri zaposlitvi, kar bi bilo glede na vložek pri štipendiranju primerno, sicer pa naj štipendij ne bi bilo potrebno vračati. Obveznost štipendistov je sicer, da predložijo dokaze o iskanju zaposlitve doma, sprejeti pa je treba jasno strategijo podeljevanja štipendij za študij v tujini, za poklice in izobrazbo, ki jih pri nas primanjkuje in s katerimi se je pač tudi doma moč zaposliti.
Začetek novega šolskega leta je zagotovo tudi primerna priložnost, ko je potrebno osvestiti starše o tem, da morda niso več partnerji in zakonci, a do svoje smrti starši otrok in jim glede na težave, ki jih imajo v svojih zvezah, nepotrebno zaznamujejo z njimi, posledice pa so izjemno hude. Boji za otroke, tožbe, zaupanje v vzgojo, varstvo in oskrbo, določanja preživnin, zanemarjanja otrok, odvzemi mladoletnih oseb, surovo ravnanje in nasilje vseh vrst, so zagotovo nadvse stresni dogodki, ki so jim otroci pogosto priče.
O tem vsako leto mladi poročajo tudi na svojih otroških parlamentih, ko odpirajo teme, pomembne za svoj vstop v svet odraslih. Letos so spregovorili o razmerah v družbi in njihova kritičnost je pokazala, kje in kakšni smo. Iz mestnih so se preselili v regijske in ob zaključku v nacionalni parlament ter zasedli mesta pravih parlamentarcev. Razmer v družbi niso ocenili dobro. V kritičnosti so mnogi dosegli in celo presegli mnoge zapise v medijih in izjave odraslih o tem, da ni etike javne besede, da nimamo pravega odnosa do rešitve iz krize, da gre za sistemsko korupcijo in nečednosti, ki so nas pripeljale tja, kjer smo. Dotaknili so se tudi diskriminacije mladih, odraslim pa sporočili, da ne poudarjajo zgolj svojih pravic, ki so jim včasih kršene, pač pa bi radi spoštovali tudi dolžnosti. Presenetljivo je bilo njihovo spoznanje, da včasih mnogi pogosto živijo v »vati«, ki jim jo postiljajo odrasli, da zaradi tega ne zmorejo in uspejo odrasti, da jih že majhen »piš« rani in to tako usodno, da izgubijo tla pod nogami ter ob silnih depresijah in drugih psihozah končajo celo za vrati psihiatričnih bolnišnic.
Učenje otrok je tako več kot odgovorno delo odraslih, pa ne le staršev in skrbnikov, pač pa tudi zaposlenih v predšolski vzgoji, varstvu in šoli. Vse preveč je tudi feminiziranosti prosvetnih poklicev, kar nedvomno slabo vpliva zlasti na tiste otroke, ki vsaj v šoli iščejo »nadomestnega očeta«.
Ko tako radi poudarjamo, da manjkajo zakoni ali so ti slabi, prepogosto pozabljamo, da še tako dobra zakonodaja, brez »lukenj«, z vsemi vejicami in če-ji, ne nadomesti tistega osnovnega sporočila odraslih mladim, ki kaže na ne-opičjo ljubezen, spoštovanje, vzgajanje odgovornosti, poštenosti, zanesljivosti in delavnosti.
Za mnoge mlade bo odprtje šolskih vrat celo prvi stik s šolo in zato ne pozabimo, da nikoli več ne bomo imeli možnosti narediti boljšega prvega vtisa. 1. september je spet mimo, z njim je tu novo šolsko leto, ki naj ne bo podobno krizi, ki jo preživljamo.
Varuh bo ponovno bedel nad kombinacijo pravic in dolžnosti, pa tudi nad uresničevanjem vseh dosedanjih priporočil na tem področju. Ni jih bilo malo.
