V deželi je vladala revščina.
Vendar niso vsi umirali od lakote.
Bogati so že prej poskrbeli, da so
bile njihove kašče polne žita, olja
in posušene zelenjave.
Kadidža je rekla svojemu možu
Nasredinu:
»Življenje na vasi je postalo
nevzdržno; polovica ljudi je
izjemno bogata, druga polovica pa
nima ničesar za pod zob. Tebe vsi
spoštujejo, zato ti bo gotovo
uspelo prepričati prve, naj razdelijo
svoje bogastvo, da bodo vsi srečni.«
»Povsem prav imaš, žena. Takoj
se odpravim.«
Nasredin je odšel od doma in se
vrnil šele zvečer, povsem izčrpan.
»Torej, ti je uspelo?« je nestrpno
vprašala Kadidža.
»Napol.«
»Kako, napol?«
»Uspelo mi je prepričati revne.«
Michel Piquemal
Philippe Lagaustrière
Je prav, da se nenehno zbira pomoč, ki bi morala prispeti predvsem s strani države? Jo bomo morali zbirati za proteze, operacije v tujini, lačne otroke, ki niso videli morja, otroke s posebnimi potrebami, …? Do kdaj?
Pogosto se mi zdi, in pri tem nisem osamljena, da v vse oddaje, kjer se kakorkoli zbirajo prispevki za revne, bolne, nemočne, … kličejo predvsem tisti, ki sami nimajo veliko ali so bili nekoč reveži, ki so v življenju uspeli in vedo kaj to pomeni. Tako pravijo tudi prostovoljci, ki na številnih telefonih humanitarnih organizacij dežurajo v času, ko potekajo oddaje za zbiranje sredstev v živo. Kličejo celo ljudje, ki bi želeli darovati evro ali pet, morda deset evrov, ker razumejo stisko in bolečino, a več preprosto ne zmorejo podariti.
Kot varuhinja človekovih pravic vse od začetka svojega mandata sprejemam številne klice pobudnikov, ki se želijo tudi osebno pogovoriti, teh je bilo doslej že 220, kar je izjemen porast glede na prejšnja leta. Tako pogovori pri Varuhu kot izven sedeža, ki jih opravljamo mesečno v različnih občinah širom Slovenije, pa tudi pisne pobude, ki prihajajo na zelo različne načine, kažejo na veliko stisko ljudi, pri čemer so izpostavljeni tako mladi kot tisti, ki bi si morali nabirati delovno dobo, kot tudi oni, ki so se celo že upokojili.
Predstavila bi pismo mladega fanta – zlatega maturanta. Naj njegovo ime ostane tajno, saj je pri Varuhu postopek zaupen. Zapisal je:«Menim, da je bistvo znanstvenika to, da izobražuje narod, da mu govori resnico in ga posledično dela ponosnega! V Sloveniji je situacija drugačna. Živimo v državi, kjer se dela na »dela proste dneve«, kjer se dela ne ceni in kjer spremljajo ljudje raje osebne afere ameriških zvezdnikov kot pa delo znanstvenikov in umetnikov. Cankar je zapisal:«Narod si bo pisal sodbo sam!« In sodba slovenskega naroda bo bridka in žalostna. Ljudje si ne želijo izobraženih in s svojo glavo razmišljujočih ljudi, temveč tavajo naokoli iščoč živali, ki bi jih lahko strigli – ovce! Želel sem delati celo zastonj. Pa ni šlo. Vprašam vas, kaj bi bilo šele, če bi zahteval za svoje delo plačilo. Ja, kdo bi me pa vzel, če me še zastonj nočejo? Kaj bom počel, čeprav še nimam diplome, če pa doktorica znanosti čisti čevlje? (fant si je zapomnil zgodbo dekleta, ki je v Državnem svetu na našem posvetu »Kdo je delu ukradel čast?«, spregovorila o tem, da bo poleti z doktoratom antropologije tujcem čistila čevlje – op. avtorice.)«"
Da, tudi taka pisma prejemam in spravljajo me v žalost. Tudi, če bi fant rad postal humanitarec, je tu nesporno dejstvo, da od tega ne bo mogel živeti ali preživeti svoje družine, ko in če si jo bo ustvaril. Prav mladi so sicer vključeni v številne dobrodelne aktivnosti tudi zato in predvsem zato, da bi si nabrali izkušnje, da bi v svoje C.V.-je lahko zapisali, da so nekje že delali in znajo delati.
Mnenja sem, da je vsekakor bolje, če si humanitarec takrat, ko si zaposlen in lahko poleg službe opravljaš še dobra dela. Imaš za preživetje in tvoje dodatno poslanstvo je plemenito. A, pogosto to celo ni možno.
Zato je mednarodni dan humanitarnih dejavnosti tudi opomin. Za vse tiste, ki bi radi delali, pa dela nimajo, za vse, ki bi ga radi obdržali in pomagali. Ljudje rabijo pomoč; vsakovrstno in lepo je, če jo dobijo prvenstveno od države. Če in ko ta ne zmore, so seveda na potezi dobrodelne organizacije, med katerimi so k sreči tudi take, ki »živijo« od razpisov države, zaposlujejo ljudi in pomagajo. Seveda pa ne vse. Nekatere se žal vrtijo v začaranem krogu. Če nimaš zaposlenih, ne moreš kandidirati na razpis. Če kandidiraš in imaš nekoga zaposlenega, je »loterija«, če boš dobil denar za njegovo plačilo, za koliko časa in kaj bo, če na razpisu ne uspeš. Zato mnoga društva celo propadajo. Ne uspejo dobiti dobrih in zanesljivih ljudi, ki bi kolesje gnali naprej, ki bi delali tako dobro, da bi lahko kot društvo kandidirali na razpise in uspeli.
Zato je 19. avgust tudi dan za razmislek. Medgeneracijska solidarnost, povezana s prostovoljstvom, je zagotovo prava pot v prihodnost, saj pomeni učenje najmlajših za pomoč starejšim in korist slednjih za mlajše. Že otrokom v vrtcu je potrebno dati prvo priložnost za medgeneracijsko učenje. Zato mora postati pri učencih v osnovni šoli in dijakih - stil življenja, da pridobivajo širše kompetence v času študija in ohranjajo prostovoljstvo tudi pri srednjih in starejših generacijah. Medgeneracijski centri so nuja mest, krajev in celo vasi. Predstavljajo prepotrebno povezovanje generacij in spoznavanje minljivosti življenja, te povsem naravne poti. Ne sme pa postati edino delo, ki ga mladi lahko opravljajo, ko je čas za zaposlitev.
Mnogi ljudje pa vedno ne rabijo le sredstev za preživetje, pač pa tudi čas in razumevanje ter spoštovanje. Dati nekomu čas, ki ga imaš običajno le zase, je hvalevredna vrlina. Vse preveč je namreč depresivnosti, ki vodi v številne bolezni in celo institucionalno varstvo, kjer medikamenti mnogim ohranjajo življenje, a le tisto brez velike črke Ž. Z veseljem sem spremljala posebno akcijo Doma starejših Slovenj Gradec, kjer vsak zaposleni najmanj eno uro časa mesečno pokloni enemu oskrbovancu. Izbrali so jih z žrebom. Hvalevredna poteza, ki zasluži pozornost tudi ob tem - posebnem dnevu v letu.
Zato velja začeti in tudi nadaljevati v krajih, kjer se ljudje poznajo, kjer je odprtost večja in ni zmede ob iskanju tistih, ki kakršnokoli obliko pomoči rabijo. Zgodi se namreč, da mediji zgodbe odprejo, ljudje pomagajo, a soseska hiti v en glas govoriti, da prosilec pomoči sploh ne potrebuje. Na delu je lahko sicer tudi zavist, a pogosto znajo biti v ospredju tisti, ki so glasnejši in pomoč iščejo povsod. Nekateri si je ne znajo izboriti nikoli.
Tedaj nastopi strah. Ta je, tako kot zapiše Phil Bosmans:«Strah ima mnogo obrazov: bojazen, da te bodo zapustili in boš ostal sam; strah pred neuspehom in izgubo; bojazen pred negotovo prihodnostjo; strah pred desnico ali levico; strah pred nasiljem, nesrečo in boleznijo. Vsi strahovi v življenju pa konec koncev izvirajo iz strahu pred smrtjo. Ker se človek tako krčevito oprijemlje življenja, se tako zelo boji, ko mora prijem sprostiti.
Le kdor se nauči
dajati namesto jemati,
izpuščati namesto stiskati,
lahko živi svobodno,
srečno in sproščeno, brez strahu.
Strah pred jutrišnjim dnem
pride vedno en dan prezgodaj«.
Je ta dan torej za mnoge že tu?
