Na začetku poletja je na sedežu Združenih narodov v Ženevi znova zadišalo po starih delitvah v obdobju hladne vojne. Svet Združenih narodov za človekove pravice je v zadnjem tednu junija razpravljal o predlogih dveh resolucij o nadaljnjem delu na področju človekovih pravic in gospodarstva. V Združenih narodih se že več desetletij krešejo stališča, kako najbolj učinkovito pristopati k vprašanju obveznosti in odgovornosti gospodarskih družb do spoštovanja človekovih pravic. Svet Združenih narodov za človekove pravice je denimo junija 2011 soglasno sprejel »Smernice za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu: izvajanje okvirnega programa Združenih narodov: varovati, spoštovati in pomagati«. Sprejetje slednjih usmerjevalnih načel je pomenilo vrhunec šestletnega dela nekdanjega posebnega predstavnika Združenih narodov, John Ruggie, za področje gospodarstva in človekovih pravic. Smernice temeljijo na tristebrnem okviru, ki vključuje: primarno državno obveznost, da spoštujejo, varujejo in uresničujejo človekove pravice v poslovnem svetu; obveznost gospodarskih družb, da spoštujejo človekove pravice; pravico posameznikov do učinkovitega sodnega oziroma izvensodnega varstva. Slovenski prevod smernic v 11. členu napačno določa, da »gospodarski subjekti morajo spoštovati človekove pravice. To pomeni, da se morajo izogibati njihovim kršitvam in reševati probleme negativnega vpliva na spoštovanje človekovih pravic, če so pri njem soudeleženi.« Angleški izvirnik uporablja besedo »should« (naj bi), in ne »shall« (morajo), zaradi česar morajo slovenski prevajalci smernic to napako čimprej popraviti.
Smernice in načela ne ustvarjajo novih mednarodnih obveznosti, temveč naj bi samo popisale trenutno veljavno stanje v pravu človekovih pravic. Istočasno nimajo zavezujoče prave narave, ampak podajajo le priporočila državam in gospodarskim družbam, kako se morajo ravnati, ko se soočajo z dilemami na področju človekovih pravic. Poudarjajo predvsem primarno vlogo države pri njihovem uresničevanju in prostovoljnih zavezah podjetij. Ker smernice niso zavezujoče in naj bi varovale interese globalnega poslovnega sveta, so deležne številnih kritik s strani svetovnih nevladnih organizacij, držav v razvoju in drugih akterjev. Svet Združenih narodov je po koncu mandata posebnega predstavnika ustanovil posebno Delovno skupino, ki naj bi razširjala Smernice in jih uresničevala v domačih okoljih. Delovna skupina, ki jo sestavlja pet strokovnjakov, je doslej objavila tri letna poročila, v katerih ne odstopajo od poti, ki jo je začrtal John Ruggie.
Številne države so večkrat v zadnjih letih izrazile nezadovoljstvo z delom Združenih narodov na tem področju, ker naj bi zanemarjale pravice žrtev kršenja človekovih pravic v gospodarstvu. Pravica do sodnega varstva, kot smo na tej strani že pisali, ostaja omejena in neučinkovita, saj je tudi v tem trenutku v večini pravnih redov izjemno težko uveljavljati odgovornost gospodarskih družb za človekove pravice. Vsa nezadovoljstva so prišla na plan, ko je delegacija Ekvadorja lanskega septembra na 24. seji Sveta za človekove pravice predlagala resolucijo o zavezujoči mednarodni pogodbi o obveznostih transnacionalnih gospodarskih družb do človekovih pravic.
Po predložitvi ekvadorskega predloga so se zagrele strasti in zaostrila retorika na obeh straneh. Podporniki smernic so takšen predlog označili kot utopičnega, medtem ko so ga njegovi zagovorniki označili kot glasove zlobnega globalnega neoliberalnega poslovnega okolja (nekatera različna mnenja lahko prebere tukaj). Nazadnje sta bili za glasovanje na junijski seji Sveta za človekove pravice predlagani dve resoluciji. Ena poziva k bolj zavezujočim standardom, druga pa k nadaljevanju prostovoljnega preprečevanja delovanja gospodarskih družb za spoštovanje človekovih pravic. Prva, ki sta jo spisali delegaciji Ekvadorja in Južnoafriške republike in ki poziva k pogajanjem za sprejetje mednarodne pogodbe, in druga, ki so jo napisali v delegaciji Norveške in podprle še nekatere druge države, ki izraža podporo delu Delovne skupine pri razširjanje in uresničevanju Ruggijevih smernic. Ekvadorsko resolucijo so podprle države v razvoju, hkrati s Kitajsko, Indijo in Rusijo. Evropska unija in Združene države je niso podprle, in so raje izrazile podporo norveški resoluciji. Ekvadorska resolucija med drugim določa, da se ustanovi »odprta medvladna delovna skupina o zavezujočem mednarodnem instrumentu za ureditev delovanja transnacionalnih in drugih gospodarskih družb v mednarodnem pravu človekovih pravic« (1. odstavek), ki naj bi prvo poročilo pripravila za 31. sejo Sveta človekovih pravic.
V ozadju obeh nasprotujočih stališč se skrivajo politični, gospodarski in ekonomski interesi različnih interesnih skupin. Smernice za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu so nedvomno pomemben korak naprej, pri sicer počasnem vključevanju človekovih pravic v gospodarstvo. Vendar le-te ne pomenijo zadnjega koraka na področju človekovih pravic in gospodarstva. Zato jih ne moremo razumeti kot izključno iniciativo, ki bi preprečevala druge predloge, kot jih želijo razlagati nekateri akterji. Zato sta si obe sprejeti resoluciji komplementarni, saj se medsebojno odlično dopolnjujeta. Pobuda za sprejetje mednarodne pogodbe bo sprva najverjetneje sprejeta v obliki resolucije Generalne skupščine Združenih narodov, pri čemer bo že delujoča Delovna skupina še naprej razširjala že sprejete Smernice. Naslednji meseci bodo pokazali, kako se bodo slednja nasprotovanja izražala in če bo soglasje med nasprotujočima taboroma mogoče doseči. Nekako je potrebno istočasno uresničevati tako prostovoljen kot zavezujoč pristop k človekovim pravicam v gospodarstvu.
Dilema, ki se postavlja, je lažna. Gospodarstvo mora spoštovati, varovati in uresničevati človekove pravice. Podjetja jih morajo vključiti v svoje poslovanje. Istočasno je žrtvam domnevnih kršitev človekovih pravic potrebno omogočiti dostop do sodnega varstva in uveljavljanja odgovornosti gospodarskih družb pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Vsi udeleženci v razpravi o človekovih pravicah v gospodarstvu pa morajo spoštovati pluralistični pristop, ki iz obravnave a priori ne izključuje nobenega predloga oziroma iniciative. Navsezadnje so potrebne spremembe predvsem na terenu v lokalnih okoljih držav, da bodo posamezniki imeli resnično dostop do učinkovitega sodnega varstva in da bodo gospodarske družbe učinkovito varovale človekove pravice povsod, kjer poslujejo. Od Ženeve do tam pa je tako še zelo dolga ter vijugasta pot.
