Na področju formalnih sistemov, ki jih zaznamuje formalni jezik, je takšna umetna inteligenca vedno bolj prevladujoči način delovanja. Malce drugače je na področju neformalnih sistemov, kjer deluje t. i. naravni jezik, kjer pa se umetna inteligenca tudi vse bolj uveljavlja. Takšen naravni jezik je med drugim značilen za pravo, kar bi lahko prevedli tudi v to, da ima formalna logika v pravu omejeno vlogo, saj je v njem morda še več t. i. neformalne logike. Ta ne omogoča matematičnih operacij, temveč predpostavlja veliko vrednotenja in ocenjevanja.
Kako je torej s takšno inteligenco, umetno, v pravu, pri reševanju vsakdanjih pravnih problemov? K kratkemu zapisu o tej tematiki me je navdihnilo poglavje s podobnim naslovom v novoizšli pri GV Založbi znanstveni monografiji »Pravo v informacijski družbi«. Tam je zanimiv opis raziskovalnega projekta, bolj ali manj in statu nascendi, podanih pa je kar nekaj plodovitih idej za prihodnost. Duh pisanja je sicer vizionarsko-futuristični, vendar ni utopističen. Ideje, navržene v besedilu, se zdijo uresničljive. Predvsem se nanašajo na nižje stopnje pravnega odločanja – na enostavnejše pravne postopke, v pravni teoriji bi rekli postopke, kjer se rešujejo lahki ali vsaj lažji primeri, kjer gre praviloma za bolj rutinska opravila, ki se jih da primerno logično razdelati in strukturirati za domala »strojno obdelavo«. Četudi jih mora potem – za vsak slučaj – pregledati še človeško oko, da se ne bi izcimil ven kakšen izdelek v stilu latovščine kakšnega cenenega strojnega prevajalnika.
Takšen domač projekt, kot je v navedenem poglavju monografije omenjen, je vsekakor treba pozdraviti, četudi ob tem ostaja grenak priokus, na kar opozarjata avtorja prispevka, v smislu tega, da za tovrstne raziskave pri nas zmanjkuje denarja. Tako bomo tudi tu, kot vse kaže, ostali provinca (s pregovorno manjšo dodano vrednostjo!), ki le kupuje tovrstne produkte od držav, kjer vendarle najdejo sredstva za takšen razvoj. Centri razvijanja sistemov umetne inteligence v pravu so denimo ZDA (Douglas Walton), Nizozemska (Henry Prakken), Italija (Giovanni Sartor – ta je denimo pred leti kot keynote speaker gostoval na konferenci o pravni argumentaciji v Novi Gorici, ravno s prispevkom o umetni inteligenci).
Ob vse večjem pomanjkanju finančnih sredstev doma pa se za naše entuziaste na tem področju ponuja priložnost v povezovanju v mednarodne time pravnikov in informatikov, kjer je moč konkurirati za kakšna evropska sredstva, namenjena razvoju na tem področju. V omenjenem poglavju navedeno Mednarodno združenje za umetno inteligenco (International Association for Artificial Intelligence and Law), ki se povezuje okoli revije Artificial Intelligence and Law (založnik Springer iz Nizozemske), je tu več kot primerna druščina.
Seveda pa se pri tem zdi, da bodo računalnik in tovrstni softveri tudi v pravu ostali bolj ali manj sredstvo, ki bo v pomoč ljudem pri reševanju najrazličnejših, predvsem »tehničnih« problemov, ki jih je mogoče rešiti na formalno-logični način. Na določenih področjih lahko celo prispevajo k bolj objektivnemu pravnemu odločanju. A vrednotenja v pravu, ki ga je toliko več, bolj ko se vzpenjamo v pravni piramidi, ne bodo nadomestili. Zato ima umetna inteligenca v pravu svoje meje in kot takšno jo je tudi treba razvijati. Toda ob dejstvu razvoja in razmaha človeške civilizacije, ki s seboj prinaša tudi sorazmerno naraščanje števila sporov in potrebe po njihovem reševanju, je informatizacija pravu lahko v zelo dobrodošlo pomoč. In tu je, kljub določenim uspelim podvigom, tudi pri nas še veliko za postoriti!
