Ali bo nova oblast zmogla in hotela zaščititi vse te ljudi in njihove pravice?
Človek naredi,
kar mora – ne glede
na posledice zanj,
ne glede na ovire,
nevarnosti in pritiske –
in to je osnova
moralnosti.
Senator John F.Kennedy (1917 – 1963)
Vse polno jih je, ki kličejo v različne institucije, takih, ki obupujejo, končajo v depresiji in na psihiatriji, marsikdo naredi celo samomor. Brezposelni, pa tudi delavci z zaposlitvijo za določen ali celo nedoločen čas. Tisti, katerih pravice bi morale biti varovane tako glede na ustavo kot tudi jasna določila mednarodnih aktov.
Čas pred volitvami je zagotovo trenutek, ko morajo na vsa ta vprašanja odgovoriti politiki vseh »barv«, strank, aktualni in bodoči. Človek je naše največje bogastvo, radi pravimo. Sprašujem pa se ali z »bogastvom« res ravnamo tako? Nemalo je primerov, ko delodajalec delavcu ne plača plače, potem pa najde »razlog«, da mu celo izredno odpove pogodbo o zaposlitvi in še grozi, da se bo njemu in družini kaj zgodilo, če bo zoper njega kakorkoli ukrepal. Obstaja tudi problem »mrtvih« podjetij, ko ima delavec pravni naslov za izterjavo plače oziroma dolga, pa podjetje nima ničesar več. Kako je to mogoče? Zakaj so se postopki vlekli tako dolgo, da je lahko tisti, ki je še nekaj imel, to skril, prepisal, "prelil" drugam? Skladno z zakonom lahko sicer delavec poda izredno odpoved delovnega razmerja, a šele, ko mu delodajalec dva meseca ni izplačal plače in nato se lahko prijavi na Zavod za zaposlovanje. Zgodilo se je, da se je nekdo uradno zaposlil pri delodajalcu, kjer je delal več kot dve uri dnevno, za kolikor je bilo sklenjeno delovno razmerje, a tega zaposleni ni vedel. Delodajalec je bil v prekršku, obiskal ga je inšpektor za delo, delavec je prenehal hoditi na delo, izredne odpovedi pa ni mogel dati, ker še nista potekla dva meseca od neizplačila plač. Delodajalec se seveda ne odziva in zato delavec ne more urediti prenehanja delovnega razmerja. Postavlja se vprašanje, zakaj bi delavec moral čakati toliko časa, ko pa je delo evidentno nezakonito in gre za hude kršitve pravic iz delovnega razmerja? Obstajajo podjetja, ki tako močno šikanirajo zaposlene delavce, da sami ugotovijo, da jim tam ni več mesta in se nekako »sporazumejo« ter odidejo. Običajno tudi k psihiatru ali v bolnišnico. Gre celo za ljudi z dvajset, trideset in več letnimi delovnimi izkušnjami, a do upokojitve jim manjka nekaj let. Kako jih bodo preživeli in kje? Kdo jih bo še zaposlil? Tudi glede na zdravstvene težave, ki se začno pojavljati. Prihajajo mladi, nadobudni, pravijo jim »kravatarji«, ki prevzamejo posle in hitro pozabijo na vse, ki so k blaginji podjetja kaj doprinesli. Je to želja lastnikov? So starejši delavci »skurjeni«? Kako prijaviti šikaniranje na delovnem mestu, ko pa se vsak boji pričati, saj lahko izgubi službo. Edino, ki jo ima. Delodajalci »ribarijo v kalnem«, pritiski na zaposlene so vse večji, papirji tujih in domačih univerz pa pogosto ne prinašajo zaposlitve.
Ko slišimo za hude nesreče tujih prevoznikov, najprej pomislimo na nekaj držav, ki naj bi imele utrujene voznike ali slaba vozila. To se lahko dogaja tudi pri nas, domačim voznikom. Izmučeni sporočajo o konzervi ali dveh, ki si jih lahko privoščijo na dolgi poti, o vprašljivih tahografih, silni utrujenosti, a želji delodajalcev, da prevozijo čim več in pridejo, kar se da daleč. Za skromno plačilo.
Pa zasebno varovanje? Podaljševanje pogodb o zaposlitvi za določen čas je stalna praksa mnogih. Inšpektorji ugotavljajo kršitve in prekrške. Prihaja do »veriženja« pogodb o zaposlitvi za določen čas. Delavci so najprej za določen čas zaposleni pri eni družbi, nato pri drugi, kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pa se v obeh družbah vedno znova pojavlja »začasno povečan obseg dela«. Gre za tako imenovano »posojanje« delavcev. Ustanovita se dve družbi, prva je nelikvidna, druga dobro posluje. Prva "posodi" delavce drugi, ti delajo, plač ne dobijo, ne morejo pa jih izterjati, ker je prva družba oziroma delodajalec brez vsakih sredstev. Lastnik nato firmo »proda«. Gre za podjetje brez premoženja, likvidator je lahko celo tuj državljan s prebivališčem v tujini. Delavci tako nimajo od koga izterjati plač. Prejšnji lastnik seveda lahko ustanovi novo podjetje, saj nelikvidno ni njegova last. Gre za tako imenovano svobodno gospodarsko iniciativo, ki pa bi ji zagotovo lahko dali drugo, mnogo manj zveneče ime. Tako se nekateri lastniki podjetij izognejo prepovedi ustanovitve novih, kljub temu, da so svoje podjetje in delavce »spravili na kant.«
Kje je morala, kje odgovornost, kje odkrivanje in pregon storilcev kaznivih dejanj? Kdo bo to zajezil? Predvsem pa: kdaj?
Bo torej nova oblast zmogla ali sploh hotela zaščiti take delavce, jih vzpodbuditi, da bodo spregovorili ter storilcem vseh »veriženj«, propadov, plenjenja premoženja, " posojanja" in drugih kršitev, stopiti na prste?
Tu so namreč skriti ljudje, ki bodo odromali na centre za socialno delo in iskali pomoč, prosili za razne socialne transferje, jih dobili ali ne, se pritoževali na ministrstvo in povzročali dolge čakalne vrste, za tiste, ki o tem odkrito spregovorijo. Ali ni vse prepleteno, povezano, saj ena kršitev celo generira drugo?
Tudi na to in predvsem na to, smo opozorili na svoji zadnji novinarski konferenci, ki je bila posvečena ranljivim skupinam brezposelnih, mladih in starejših, ki svoje pravice iščejo v okviru Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Nimajo zaposlitve, je ne dobijo, so jo imeli, pa izgubili, ali sploh ne vedo kakšen status imajo in kaj se bo z njimi in družinami dogajalo.
Ministrstvo se je namreč po spremembi zakonodaje, ki naj bi preprečevala zlorabe, znašlo pred več kot 20.000 prejetimi pritožbami in jih do danes uspelo rešiti le polovico; kljub vsem prizadevanjem in obljubam.
Možne rešitve omenjenih problemov bi lahko bile odlična tema predvolilnih razprav in resnih izzivov političnih strank, saj se zgodbe dotikajo tistih ljudi, ki bodo najbrž, oziroma skoraj gotovo 13. 7. kljub poletju doma, če dom sploh še imajo. Če upoštevamo upokojence, še zlasti tisto večino, ki ima pokojnino pod pragom preživetja, ki običajno nikoli ne koristijo poletnih mesecev in visoke ter drage sezone za dopuste, pa še vse brezposelne, je zagotovo »bazen« volivcev, ki bi lahko prišli na volitve sredi poletja, izjemno velik. So to tisti, ki morda sploh ne bodo volili, ker so razočarani, obupani, razžaljeni in ponižani?
Zakaj jim ne bi v predvolilnih soočenjih ponudili vizije politike, ki bi jim ne le obljubljala, pač pa jih prepričala, da bo znala in zmogla rešiti še tako hude probleme?
Vse se sicer vrti okoli denarja, a kaj, ko bi ga lahko pobrali od tistih, ki zakonodajo zavestno kršijo, ki vedno najdejo izhod, ki se izmikajo plačilom v vse blagajne, tudi davčno in pokojninsko, ki denar varno skrivajo ali "pretopijo", pošiljajo v tujino in tam odpirajo firme. Nekega dne lahko z majhnim kovčkom odpotujejo in ne bo se jim treba vrniti. Ne njim in ne njihovim družinam.
Še sedaj se živo spominjam prispevka Evgenije Carl na TV Slovenija o tem kako na eko tržnici v Kopru domačini prodajajo "svoje" izdelke in njene nočne vožnje v Trst, kjer so se ob dveh ponoči zbrali povsem isti »kmetovalci«, ki so na veliko kupovali južno-italijanske izdelke in jih že naslednji dan spet prodajali kot svoje. Pretreseni smo spremljali njihove laži in pretvarjanja.
Zakaj ne bi nekdo poiskal obubožane delavce, ki nimajo denarja za lasten topel obrok in morajo zanje poskrbeti celo na Karitasu, Rdečem križu ali v okviru drugih humanitarnih organizacij in nato na letališču povprašati njihove delodajalce, kako, da lahko z družino za tri tedne, morda mesec, sredi poletja potujejo v tople in eksotične kraje; na Maldive, Bali, Tajsko, v Ameriko in še kam?
Smo za zanimive zgodbe, ki bi odkrile na čigav račun potujejo in komu so odžrli zadnji košček kruha, nenazadnje ga mora tem ljudem zaradi njih priskrbeti država s socialnimi transferji. Pa smo spet pri denarju, ki bi ga lahko za te ljudi prispevali tisti, ki bi ga morali in ne zgolj proračun. Zakaj jim država sploh daje potuho?
Veliko je izzivov za predvolilna soočenja in Varuh bo s svojim letnim poročilom, ki ga bomo državnemu zboru predali prve dni julija, zagotovo poskrbel še za kakšno vročo temo tega poletja - še pred volitvami. Naša naloga je namreč opozarjati državo in ji priporočati, da zadeve uredi tako, da bodo delovali močni nadzorni mehanizmi, da se bo veličina njene moči kazala tudi v zahtevah po spoštovanju prava in zakonodaje. Ta vsebuje številne pravice ljudi, za katerimi stojijo tudi neizprosne dolžnosti.
Zakaj bi se lahko nekateri vsemu temu s tako lahkoto izognili, drugi pa zaradi teptanja pravic neznansko trpeli, država pa vse to drago plačevala? Država smo namreč vsi mi, če se tega zavedamo ali celo ne.
Volitve so čas, da "bobu rečemo bob" in spoznamo tiste, ki bodo morda kos izzivom, ki so pred nami. Kdo so torej ti?
Resnica je edina,
varna podlaga,
na kateri stojimo.
Elizabeth Cady Stanton, (1815-1902)
