c S
Neznosnost legalistične ignorance (8): primer vizuma
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem ustavnik@andraz-tersek.si
02.06.2014 09:34 Pravica do družinskega življenja je človekova in ustavna pravica. Ta pravica je sestavni del pravice do zasebnosti (34. člen Ustave), temeljne človekove in ustavne pravice. Vprašanje pridobitve vizuma sodi tako pod pravico do družinskega življenja, ki je del pravice do zasebnosti, kot pod ustavno pravico do svobodnega gibanja (32. člen Ustave), po kateri si vsakdo prosto izbira prebivališče. Seveda sodi tudi pod pravico do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP.

1  Nerazumevanje ustavnopravnih konceptov

Stranka, prosilec za dodelitev vizuma (v nadaljevanju: prosilec), je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za zunanje zadeve (v nadaljevanju: MZZ) in zoper odločbo Veleposlaništva RS. Zatrjuje nezakonitost odločbe MZZ in napačno uporabo materialnega prava. Prepričan je, da je bila z odločbo o zavrnitvi vizuma D kršena njegova pravica do družinskega življenja. Sklicuje se na 8. člen EKČP. MZZ je pred tem prosilčeve argumente zavrnil tudi s sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča št. I U 1505/2010, po kateri naj pri pridobitvi vizuma nebi šlo za pravico, ampak »le za možen vstopni naslov."

MZZ je že izhodiščno spregledalo, da je v citirani sodbi Upravnega sodišča (v nadaljevanju: UpS) tožnica zatrjevala kršitev pravice do proste izbire prebivališča in ne pravice do družinskega življenja. Naredilo je tudi pravno napačen zaključek glede elementarnega (ustavno)pravnega vprašanja. Vsekakor neutemeljena zavrnitev vizuma pomeni tudi kršitev pravice do proste izbire prebivališča. Do pridobitve vizuma je prosilec upravičen, če izpolnjuje zakonske pogoje. Uporaba sintagme, da naj bi bil vizum »le vstopni naslov," je pravni nesmisel. Pridobitev vizuma je (kot v tožbi pravilno zatrjuje prosilec) tudi način za uresničevanje pravice do proste izbire prebivališča.

Pravica do (zasebnega in) družinskega življenja je, tudi po sodni praksi ESČP, posebej pomembna in pravno zaščitena človekova pravica. Tega UpS v omenjeni sodbi ni spregledalo, čeprav je MZZ nosilne razloge iz te sodbe napačno (premišljeno ali pravno ignorantsko?) povzelo. UpS je tam izrecno zapisalo, da je pomeni zavrnitev vizuma poseg v pravico do združevanja družine, a je po opravljenem strogem testu sorazmernosti presodilo, da izpodbijana odločba ni pomenila nesorazmernega posega v ustavno pravico tožnice do združevanja družine.

Z vidika možnosti prosilca, da bi odločitev oblastnega organa lahko dobro razumel, kar je pogoj za učinkovito uresničevanje in zaščito njegovih pravic in interesov, še zdaleč ni nepomembna ugotovitev pooblaščenca v tej zadevi, da je »slaba in nejasna strukturiranost odločb stara in znana slabost naše državne uprave«, kar »strankam zelo otežuje že razumevanje odločbe in še bolj uporabo pravnih sredstev zoper njo.« Pooblaščenec, nekdanji sodnik Ustavnega sodišča RS in pravni strokovnjak, je šele sredi pisanja tožbe "odkril notranjo strukturiranost te odločbe, namreč, da je (ali naj bi bilo?) prvih 11 odstavkov tega dela odločbe namenjenih samo povzemanju ugotovitev v prvostopni odločbi, šele v nadaljnjih 11 odstavkih pa naj bi pritožbeni organ zavzel stališče do pritožbenih ugovorov.« In podobno.

Takšno pisno, v kakovostnem smislu pa birokratsko pisarniško odločanje, utemeljevanje in komuniciranje oblastnih organov pomeni tudi kršitev strankine pravice do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave).

2  Arbitrarno preigravanje dejstev

MZZ je moralo opraviti pravno presojo dejstev, ki določajo intimno vez med prosilcem in njegovo partnerko. Presojalo je tudi, ali je ob zatrjevanih in ugotovljivih dejstvih mogoče sklepati o fiktivni sklenitvi zakonske zveze med obema. Prosilec in pooblaščenec v tožbi oblastnemu organu utemeljeno očitata pravne napake pri vodenju postopka. Izrisuje se močan vtis, da je MZZ razpoložljiva dejstva ocenjevalo v skladu s prejudicirano namero, da vizuma ne podeli. Na nekaterih mestih v tožbi je opozorjeno celo na verjetnost, da je MZZ nekatera dejstva, namenoma ali zaradi hude malomarnosti, potvorilo.

MZZ prosilca naslovi s poenostavljenim očitkom, da se zakonca »slabo poznata," ker naj bi »v živo« skupaj preživela "le 12 dni." A to dejstvo še ne dovoljuje površnega sklepa o tako pomembnem vprašanju, kot je morebitna fiktivnost njune poroke.

Posebej problematično pa je preigravanje dejstev, ki zadevajo intenzivnost in kakovost komuniciranja med prosilcem in njegovo ženo. Tožba glede tega očita MZZ delni spregled odločilnih dejstev in njihovo delno potvarjanje. Oboje je pravno zelo zaskrbljujoče.

Na primer, MZZ naj nebi bilo »jasno, kako sploh komunicirata." Tožba pa navaja, da prvostopni organ nekaterih informacij, ki sta jih dala prosilec in žena, sploh ni upošteval, drugih pa niti sprejeti ni hotel. MZZ se ne zdi življenjsko verjetno, dejansko pa tudi ne pravno sprejemljivo, da bi do intimnega razmerja in poroke prišlo predvsem po obsežni internetni in telefonski komunikaciji dveh oseb, ki živita na različnih koncih sveta, pripadata različnim kulturam, govorita različne jezike, a se vseeno – dovolj dobro – razumeta. Tudi zahvaljujoč prevajalskim možnostim, ki jih uporabnikom omogočata svetovni splet in informacijska tehnologija.

Naslednje izbrane navedbe iz tožbe ponazarjajo naravo prosilčevih pojasnil in odklonilni odnos upravnega organa do prosilčevega družinskega položaja: »Med intervjujem sem pojasnil, da govorim osnovno tudi francoski jezik, vendar pa v francoščini ne znam pisati. Povedal sem tudi, da angleško za silo razumem in znam povedati kar nekaj fraz in izrazov. Vedno si pomagam s prevajalniki. O francoskem jeziku ne ni nihče vprašal nič. Res pa je, da imam včasih zadržke govoriti francosko oziroma malo angleško pred neznanimi ljudmi, kar izhaja iz moje kulture. Dejstvo je, da z ženo Renato uspešno komunicirava vse od dneva, ko sva se spoznala, kar nama omogočajo računalniški programi. Jaz sem se začel učiti angleško, ona pa se začenja učiti arabsko. Navedba upravnega organa, da naj bi jaz med razgovorom dejal, da francosko ne govorim, ni resnična…

Velikokrat sva se tudi slišala, na začetku sva res imela nekaj težav, vendar nama gre vedno bolje. Tako sva lahko v zelo kratkem času izvedela mnogo drug o drugem, hkrati pa sva si izmenjala več informacij kot mnogi pari, ki hodijo na zmenke eno leto ali več…

… Upravni organ je imel vso možnost, da bi na licu mesta zahteval, da prikaževa, kako komunicirava (saj sta intervjuja potekala istočasno). Tega ni storil kot tudi ni želel pogledati nobenih komunikacij na telefonih. Namesto tega je raje pavšalno in v celoti nepravilno zaključil, da govorno sporazumevanje med nama ni mogoče. Za tako ugotovitev ni navedel nobene osnove. Oba sva imela pri sebi tudi telefona, na katerim imava shranjeno več ali manj vso najino komunikacijo, pa tudi to upravnega organa ni zanimalo…

... Ob prihodu mi je pooblaščenec upravnega organa na zelo nesramen in grozeč način rekel, da bom v primeru, če se ugotovi, da lažem, odšel v zapor za 3-5 let. To me je zelo razburilo in zmedlo, saj sem se počutil, kot da me je že vnaprej obsodil, da bom lagal. Ves čas postopka sem bil obravnavan kot kriminalec, čeprav nimam nobenih skritih namenov razen tega, da zaživim skupaj z mojo ženo. «

Izpostavil se je tudi problem (prepogosto usodne) nezanesljivost zapisnikov o tovrstnih upravnih zaslišanjih. Površno, ali celo povsem napačno zapisovanje tistega, kar intervjuvanci resnično izrečejo, vodi v napačne sklepe, odločitve in onemogoča učinkovito uresničevanje pravic in interesov prosilcev. Vključno z napačnimi prevodi izrečenega v zapisnik.

Poseben problem pa so tisti deli upravnih ocen dejanskega stanja, ki jih prosilec in pooblaščenec označita za »iskanje dlake v jajcu«. Gre za upravno osredotočanje na elemente, ki niso dovolj pomembni za končno odločitev, ali so celo povsem nepomembni. Njihovo preigravanje, ali celo poigravanje z njimi, lahko služi kot nesprejemljiv poskus upravnega ustvarjanja videza o prosilčevi neverodostojnosti in nedobrovernosti. Na primer, prosilec na obrobno vprašanje, če zna francosko, površno odgovori, da ne zna francosko, dejansko pa misli, da ne zna pisati francosko, četudi zna za silo govoriti francosko, pri čemer pa to dejstvo sploh ni odločilnega pomena, ker njegova žena res ne zna francosko. Ali pa, ko žena na vprašanje, ali ima prosilec doma računalnik, odgovori, da doma nima računalnika, upravni organ pa odgovor zapiše kot ugotovitev, da sama žena sploh nima računalnika. Tožba navaja cel kup takšnih in podobnih vsebinskih popačenj ali potvarjanj v upravnih zapisih. Če poskuša upravni organ na takšni podlagi izdelati splošni kontekst za prepoznavanje domnevne neresnicoljubnosti prosilca, takšno procesno delovanje ni pravno sprejemljivo. Posebej zaskrbljujoče je tudi opozorilo v tožbi, da upravni organ pomembnega števila pojasnil in ugovorov prosilca bodisi sploh ni upošteval, bodisi jih je samo navedel, ne da bi se do njih vsebinsko opredelil.

Država bi morala biti posebej pozorna na eno od sklepnih tez obravnavane tožbe: »Velika naivnost bi bila misliti, da v tovrstnih postopkih za izdajanje vizuma D prvostopni organi (veleposlaništva in konzulati) in drugostopni organ (MZZ) na ta skrajno tendenciozni in nezakoniti način ravnajo samo izjemoma (da je tu obravnavani primer redka izjema) - življenjska izkušnja opozarja, da je mnogo bolj verjetno, da je to ustaljen način vodenja teh postopkov, ker se mu neuke stranke praviloma niso sposobne učinkovito zoperstaviti.«


* Za besedilo tožbe in dokumentacijo v obravnavani zadevi se zahvaljujem kolegu mag. Matevžu Krivicu, ki je, tudi kot pooblaščenec prosilca, avtor tu predstavljene tožbe in njenih nosilnih argumentov.