Tu se v tej zvezi zastavlja vprašanje, ali ne bi bilo smiselno, da bi tudi ustavno sodišče imelo tovrsten etični kodeks, ob sicer dolgoletni tradiciji tovrstnih kodeksov za (»splošne«) sodnike. Pri tem se seveda ponujata vsaj dve vprašanji: (a) ali je ustavno sodišče sploh sodišče ter (b) ali so ustavni sodniki sploh sodniki – v smislu, da bi takšen kodeks morali imeti? To v sistemu difuznega nadzora ustavnosti (npr. ZDA) nikakor ni problematično, saj ustavni nadzor izvajajo tako rekoč splošna sodišča, ki so integralni del sodstva. Tudi tam, kjer takšen ustavni nadzor izvajajo npr. posebni oddelki vrhovnih sodišč (npr. Nizozemska, Norveška), to ne bi smelo biti problem. Zadeva je namreč glede institucionalne odgovornosti precej podobna prvi situaciji. Najbolj se seveda to vprašanje zastavlja pri t. i. evropskemu (ali Kelsnovemu) modelu ustavne presoje, kjer gre za izrazito centraliziran nadzor ustavnosti in se v tovrstne državne organe kadrirajo tudi pravni strokovnjaki, ki ne izhajajo iz sodniških vrst in torej niso »vzgojeni« v duhu standardov sodniške etike, temveč so v svoji prejšnji karieri morali ravnali po drugih standardih poklicne etike (npr. akademskih, odvetniških, notarskih). Ti so sicer lahko precej podobni sodniškim standardom, ko gre za meje nekakšne povprečne družbene spodobnosti, manir in dobrega okusa, a hkrati so lahko tudi različni, saj so vezani na specifično problematiko določene profesije.
Tu se sicer ne odzivam na kakšen pereč problem glede naših ustavnih sodnikov in jih tozadevno ne kritiziram. Zadevo jemljem kot splošno. Res je, da bi že ob izvolitvi na funkcijo ustavnega sodnika kandidat moral prestati nekakšen test etične primernosti, četudi se ta izrecno ne zahteva. Pa bi se moral, saj ravno ustavni sodniki odločajo o najtežjih pravnih vprašanjih, kjer je ustvarjanje prava najbolj izrazito, vemo pa že iz pravne teorije, da ko gornjih premis umanjka, smo pogosto v povsem svobodnem polju, in ravno moralna pravila so že po Dworkinu tista, ki pogosto zapolnijo takšne praznine. Po njegovem mnenju so ustavni sodniki moralni zakonodajalci.
Mandat devetih let je razmeroma dolga doba, ljudje smo krvavi pod kožo, se tudi spreminjamo in marsikaj se lahko zgodi. Lahko pride do povsem nerodne situacije. Kako bi tedaj ravnali? Takšna mehka (soft law) pravna pravila, katerim se člani nekega organa zavežejo, pomenijo dodatno obljubo ter s tem večajo odgovornost do ljudstva, katerih predstavniki so jih imenovali oz. izvolili. To po drugi strani viša zaupanje ljudstva v nosilce takšne družbene funkcije. Da so neodvisni, nepristranski in ljudje z visoko mero integritete.
Tako npr. v poslovniku Ustavnega sodišča Litve najdemo posebno poglavje, ki v ducatu členov govori o pravilih poklicnega ravnanja oz. poklicne etike ustavnih sodnikov. Nadalje ima tudi Ustavno sodišče Kosova poseben kodeks sodniške etike, ki obsega devet členov s standardno vsebino siceršnjih standardov sodniškega poklicnega ravnanja. – Dobro, nekdo bi rekel, ne bomo se zdaj primerjali s Kosovom, toda pri tem je hkrati treba opozoriti, da gre v tem primeru za nadvse mlado sodišče, ki je -- po vzoru in z močnim intelektualnim sodelovanjem Zahoda -- še posebej uglašeno s sodobnimi trendi na tem področju. Razni načrti integritete, pravila družbene odgovornosti, kodeksi poklicne etike ipd. so v sodobnem razvitem svetu namreč precej in.
Iz časov svojega sodelovanja pri delu Ustavnega sodišča ter iz kasnejšega obdobja njegovega opazovanja se ne morem spomniti, da bi naše Ustavno sodišče imelo kakšen tovrstni kodeks. Toda zdi se, da bi ga moralo imeti. Navsezadnje gre za najvišje sodišče za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter varstvo človekovih pravic – celo instanco drugim sodiščem v teh zadevah. Če nek kodeks poklicne etike zavezuje okrajnega sodnika, bi moral podoben (oziroma lasten kodeks poklicne etike ustavnega sodišča) zavezovati ustavnega sodnika a fortiori.
