Stranka je utemeljitev pisne zahteve za sodno varstvo začela s pojasnilom, da je tistega večera z osebnim avtomobilom peljala po strmem klancu navzdol, proti semaforiziranemu križišču in prehodu za pešce. Zatrjevala je, da je pred njo vozil drug osebni avtomobil, na razdalji, da je bilo mogoče ob vstopu v desni ovinek na najbolj strmem delu klanca z očmi še ujeti njegove zadnje luči. Vozilu je po navedbah stranke uspelo prevoziti semafor še ravno pravi čas, preden se je ugasnila zelena luč. Avto je zavil v prvo ulico desno, stranka pa je ustavila pred rdečo lučjo. Bila je prepričana, da se je semafor samodejno sprožil ob nekoliko previsoki hitrosti omenjenega avtomobila. Pred seboj je opazila policijsko patruljo.
Policist je stranko ustavil. Mlajši policist je zahtevo po dokumentih označil za »rutinsko preverjanje dokumentov.« Na vprašanje, če gre samo za to, je odgovoril, da »zaenkrat.« Testa alkoholiziranosti ni zahteval. Pristopil je drugi policist, zatrjeval prekoračeno hitrost 50km/h s 70 km/h in pokazal radarski ekran. Stranka, prepričana v svojo varno vožnjo in močno zaviranje po strmem klancu, je ugovarjala. Vprašala je, kako bi jo lahko radar zaznal tako visoko na klancu in v ovinku, na taki razdalji, kajti na ravninskem delu zaznava ni možna niti teoretično, saj je vozilo že ustavljala zaradi rdeče luči na semaforju. Policista je vprašala, da če je opazil drugi avto, ki je pred patruljo zavil desno. Dodala je misel, da se je voznik vozila pred njo verjetno namenoma ognil patrulji z nenadnim zavijanjem desno in da je za to moral imeti razlog. Policist je odgovoril, da tega ni videl. Stranka je vprašala, če je to možno preveriti na video posnetku. Policist je odgovoril, da posnetek ne obstaja. Pojasnil je, da je prometni sistem narejen tako, da se ob preveliki hitrosti na semaforju samodejno prižge rdeča luč. Stranki se je to zdelo dobro, ker to samodejno zagotavlja varnost. Strmi klanec je z obeh strani obdan z ograjo in betonskim zidom, tako da promet ni nevaren za okolico, čim pa se cesta zravna ob vznožju, pa prekomerno hitrost avtomatično onemogoči semafor. Policist je odgovoril, da ne bo razpravljal, ampak kaznoval.
Stranka je menila, da se ji godi krivica. Policist pa je dodal, da je za tak prekršek predpisana kazen 250 evrov. Stranka je odgovorila, da ni prekrškar in bi njeno nekaznovanost potrdila baza podatkov, pa tudi, da ni ogrožala prometa, da je varno ustavila pred semaforjem, da je ta del ceste avtomatično zavarovan s samodejnim prižigom semaforja in da tudi glede na pozno večerno uro razen avtomobila, ki ga je opazila spredaj, na cesti ni bilo nikogar. Policistu je predlagala, da glede na vse okoliščine sicer lahko presliši njej dvom, da je storila prekršek, a naj ji izreče ustni opomin. Policist je odgovoril: "Policija je tu zato, da izreka kazni, opozarjajo pa vas lahko jumbo plakati."
Stranka je v avtu čakala na plačilni nalog 12 minut. Policista je prosila, da svojo izjavo glede jumbo plakatov zapiše v zapisnik o prekršku. Policist je odgovoril, da tega ne bo storil, ker mu ni treba, pa tudi, da takšne izjave ni podal, da v zapisniku za kaj takega ni prostora in da to ni praksa, da bi se zapisovalo izjave policije v zapisnik o prekršku. Stranka je predlagala, da naj to vpiše kot njeno pripombo in potem oba podpišeta zapisnik. Policist je odklonil.
Stranka je sodišče naslovila z vprašanjem, ali takšno policistovo vodenja postopka o prekršku vključuje pravno pomembna vprašanja, in ali je takšno ravnanje policije pravno sprejemljivo? Predvsem, ker razlog, zakaj se policist ni odločil za opomin, pač pa za kaznovanje, ni bila vsebinska utemeljitev pomena in nevarnosti opisanega prometnega dogodka, pač pa kategorična zatrditev, da je kaznovanje dolžnost policije. In nenazadnje, ker policist ni dovolil, da bi stranka svojo pripombo na njegove izjave zapisala v zapisnik o prekršku, jo je s tem prepustil enostranskemu in zato nedokazljivemu zatrjevanju. Ali takšno ravnanje ni arbitrarno in protiustavno?
Stranka je tudi menila, da je takšna prekrškovna politika policije v nasprotju z duhom določb zakona o varnosti cestnega prometa in njihovim preventivnim smotrom. Zakon je v 24. členu določal: "(2) Udeleženci cestnega prometa morajo ravnati tako, da ne ovirajo ali ogrožajo drugih udeležencev cestnega prometa ali jim ne povzročajo škode." Nadalje, 30. člen je določal: "(1) Voznik sme voziti s takšno hitrostjo, da vozilo ves čas obvladuje in da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje. (2) Hitrost in način vožnje mora prilagoditi svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej, gostoti in drugim značilnostim prometa, vremenskim razmeram ter značilnostim vozila in tovora v njem ali na njem." V 45. členu pa je bilo zapisano: "(1) Voznik, ki se približuje križišču, mora voziti posebno previdno. Voziti sme s takšno hitrostjo, da lahko varno ustavi in pusti mimo vozila in druge udeležence cestnega prometa, ki imajo na križišču prednost."
Takšne in podobne zakonske določbe bi bilo treba razlagati v skladu z NAMENOM, s katerim so bile oblikovane. Enako velja za vse zakonske določbe, ki urejajo dispozicijske opise prekrškovnih dejanj in hipotezne sankcije zanje. Iz opisa te zadeve je izhajalo, da stranka ni kršila omenjenih določb zakona, njihovega smotra, namena in funkcije. Za nasprotni sklep nebi smel zadoščati le abstraktni in pavšalni zaključek, da vsaka prekoračitev hitrosti, sama po sebi in avtomatično, pomeni storitev prekrška, ki bi bil utemeljen z namenom zakonskih določb o prekrških in se zato zanj mora izreči kazen.
Kaznovanje v tem primeru tudi ni v funkciji uresničevanja namena iz 100. člena zakona: "Za območje omejene hitrosti lahko pristojni organ določi naselje ali del naselja, ki predstavlja funkcionalno celoto, v kateri je treba zaradi gostote ali drugih značilnosti prometa pešcev ali kolesarjev in njihove varnosti omejiti hitrost na manj kot 50 km/h." Zaradi gostote prometa, pešcev ali kolesarjev!
Seveda utemeljevanje »namena« pri teh vprašanjih ne pomeni, da bi človek samovoljno in v vsakem primeru iskal razloge, ki bi ga razbremenili storitve prekrška in kaznovanja zanj. Gre za to, da pravna praksa nebi smela biti ravnodušna do tistih primerov, v katerih je očitno, da kaznovanje bistveno odstopa od namena zakonskih določb in zato ni več v njihovi funkciji. To pa je funkcija preventive, učinkovitega nadzora in sorazmernega ter stvarno utemeljenega kaznovanja za prekršek. Kadar je torej uresničevanje zakonskih določb izključno v funkciji golega formalizma, ob tem pa znatno in očitno odstopa od namena in funkcije zakonskih določb, se izrekanje kazni ne zdi pravno primeren ukrep.
Stranka je predlagala ustno obravnavo pred pristojnim sodiščem in soočenje pravnih pogledov na zadevo.
Sodnica je odločila, da zahteva za sodno varstvo ni utemeljena. Predlog za ustno obravnavo je zavrnila, ker se ji ni zdela potrebna. Po njenem mnenju »so bila odločilna dejstva na podlagi dokazov zanesljivo in celovito ugotovljena.« Ni prepoznala nikakršne postopkovne pravne kršitve. Navedbe stranke (ki se po mojem mnenju s spornim avtomatizmom in pavšalnostjo označuje kot »storilec«) po njenem mnenju »niso imele nobenega vpliva na pravilnost postopka.« Ena stran in pol je bila v obrazložitvi sodbe namenjena opisovanju radarskih naprav, njihovemu testiranju, usposobljenosti policista za njihovo uporabo in načinu uporabe laserja v obravnavanem primeru. Do nobene vsebinske navedbe stranke se sodnica ni pravno opredelila. Pravno sprejemljiva sodniška misel?
Glede na veljavno zakonodajo »kot dokazilo o pravilni dodelitvi merilnega rezultata kontroliranemu vozilu ni potrebno uporabljati video sistema ali fotoaparata.« Sodnica k temu doda, da bi glede na navedeno moral storilec v zahtevi za sodno varstvo »ponuditi kaj več od golega zatrjevanja, da prekrška ni storil«, pa tudi, da se »storilčeve navedbe izkažejo kot neutemeljene in dokazno nepodprte«.
Ponavljam vprašanje, ki pravnike, neobremenjene z ravnodušnostjo do teh pravnih vprašanj in do prekrškovnega inkasantstva, predvsem pa razbremenjene golega formalizma in legalističnega zakonizma, trajno vznemirja: le kako naj »storilec« karkoli od tega dokaže?!
Sodba, ki jo je podpisala sodnica, pa vendarle pomeni pomemben precedens. Namreč, poleg »teže storjenega prekrška« je upoštevala tudi »okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, dejstvo, da zaradi njegove kršitve ni bilo prisotne nobene konkretne nevarnosti za druge udeležence prometa, dosedanjo nekaznovanost storilca, ter dejstvo, da v konkretnem primeru na srečo ni nastala nobena škodna posledica« (ta, precej cinični dodatek, se zdi protisloven glede na predhodno oceno o neobstoju konkretne nevarnosti) in se odločila za uporabo »omilitvenih določil 21. člena ZP-1« in storilcu izrekla opomin. Poudarila je namen opomina, »da se storilec poboljša«.
Poboljša? Zdi se precej neposrečeno, če se sodniško pravno mišljenje bolj posveča takšnemu, kar malo cicibanskemu naslavljanju državljanov, kot pa prepoznavanju pravno pomembnih vprašanj materialnopravnih in pravnoprocesnih temeljev, pa tudi konkretnih oblastnih ravnanj v postopkih o prekrških. In nenazadnje, ali res ne bomo odpravili iritirajočega dodatka »v imenu ljudstva« k sodbam naših sodišč?
