Bolniki na ljubljanski urgenci so čakali ure in ure, zdravniške organizacije pa sporočile, da bi zdravstvo za začetek potrebovalo dvesto milijonov evrov.
Kako se ob vsem tem počutijo ljudje, ki so danes bolni ali se bojijo, da se bo to zgodilo jutri?
Žal se je tudi na intenzivni negi v Ljubljani v minulih dneh in tednih pošteno zataknilo. Množice ljudi; med njimi tudi otroci, najstarejši, hudo bolni, pripeljani z rešilci ali tisti, ki so tja prišli sami, so se čudili, kako je možno, da čakaš in čakaš, pa čeprav tisti, ki delajo, resnično garajo. Ugotovitev je bila kot na dlani; bilo jih je občutno premalo.
Spraševali smo se, kaj vse lahko naredijo administrativni zapleti, kje je meja med pravičnostjo, pravom, zdravjem in zdravstvom, kdo je kriv in kdo ne ter kako hudo zagato takoj, preden bo za koga prepozno, rešiti.
Varuh se je namreč v minulih tednih seznanil z zaskrbljujočo situacijo na Urgentnem oddelku UKC Ljubljana, kjer so bolniki nedopustno dolgo čakali na prvo medicinsko pomoč. Da so bile razmere zares hude, je bilo razvidno tudi iz javno objavljene peticije zaposlenih, ki so opozorili na nevzdržne razmere, te so že ogrožale varnost in življenje pacientov. Zato smo ocenili, da se množično kršijo pravice pacientov, ki jih zagotavlja zakon o pacientovih pravicah, saj so čakalne dobe presegale vsako razumno mejo. Seveda nismo želeli ocenjevati razlogov za takšno situacijo, ker to ni naša pristojnost, pač pa nedvoumno poudariti, da je za njeno razrešitev odgovorno vodstvo javnega zavoda, ki mora delo organizirati tako, da bodo uresničena upravičena pričakovanja bolnikov in zagotovljene ustrezne razmere za delo vseh zaposlenih. Menimo namreč, da človeškega zdravja ni moč obravnavati zgolj v luči zakonskih in drugih »varčevalnih« ukrepov, pač pa je potrebno storiti vse, da se zavarujejo življenja in zdravje pacientov, kot tudi njihovo dostojanstvo. Ministrico dr. Alenko Trop Skazo in v.d. generalnega direktorja UKC mag. Simona Vrhunca smo pozvali, da ukrepata brez odlašanja. Žal je ministrica takoj zatem s svoje funkcije odstopila. Kritična situacija se je sicer na urgenci s prihodom novih kadrov nekoliko izboljšala, a zagotovo bo potrebno razmišljati o trajnih in dolgoročnih rešitvah in to čimprej.
Sprašujemo se, v kolikšni meri lahko sami državljani vplivajo na zdravstveno politiko. Varuh namreč ugotavlja, da je ta vpliv, torej participacija javnosti, nezadostna. Zakonski in podzakonski akti so namreč pogosto sprejemajo v naglici in rokohitrsko, prebivalci pa nimajo zadostnih informacij niti o domačih in niti politikah evropskih oziroma sosednjih držav ter načrtih, ki pomembno vplivajo na zdravje ljudi v EU-ju.
Menim, da je nujen holističen, celosten pristop k oblikovanju strategije zagotavljanja javnega zdravja. Problemi so namreč širši, saj se navezujejo tudi na okolje, ki grozi z onesnaženo vodo, zemljo, z radioaktivnimi sevanji, delci PM 10 in še manjšimi od teh, hrupom, gensko spremenjenimi rastlinami, uporabo aditivov in pesticidov, tako na zdravje kot tudi energetsko politiko v povezavi celo z vplivom revščine, pri čemer negativnih dejavnikov ni moč kontrolirati zgolj znotraj naše države, saj nevarnosti segajo preko njenih meja in dosegajo globalni pomen.
Vsekakor je boljša preventiva kot kurativa, saj ta kljub novim zdravilom in zdravljenjem ne more nuditi vsega, kar odkriva stroka, običajno pa je tudi ali celo prepozna. Sprašujemo se o čezmejni medicini, ki ji je bil posvečen nedavni posvet v Mariboru, že 23. po vrsti. Poročilo Agencije Evropske unije za temeljne pravice (FRA) namreč odkriva številne ovire in neenako obravnavo pri dostopu do zdravstvenega varstva, ki so jim izpostavljeni posamezniki, tudi zaradi kombinacije večjega števila svojih značilnosti (različne narodnosti, spol, invalidnost, starost …). Zdravstvena pismenost namreč poleg znanja vključuje tudi sposobnosti ter motivacijo za razumevanje in uporabo različnih informacij, na podlagi katerih lahko ljudje oblikujejo sodbe in sprejemajo odločitve pri preprečevanju bolezni ali promociji zdravja ter ohranjanju kakovosti življenja.
Sprašujemo se, ali smo storili vse za izmenjavo dobrih praks in izkušenj. Kje je naše zdravje in kje človekove pravice? Ali imajo vsi državljani dovolj informacij o politikah evropskih držav, zlasti o tem, kje poiskati hitrejše in seveda cenejše zdravljenje, pa tudi kdo ga bo plačal, če ga bo, kdo bo kril prevoz in njegove stroške ter nastanitve? Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije se sicer trudi in zagotavlja močno e-podporo, a mnogi neradi potujejo, težko zaupajo, zato vsega tega niti ne preverjajo.
Slovenska javnost te dni preko različnih medijev odpira številna vprašanja; o zdravstveni reformi, ki je nujna, o vprašljivosti privatizacije, korupciji v zdravstvu, o kateri je toliko govora, da ne vemo več, kaj je res in kaj ni, o osnovnem in dopolnilnem zavarovanju, pomanjkanju zdravnikov oziroma velikem številu nezaposlenih mladih kadrov. Kje je tu košarica pravic; velika ali majhna in spet in spet vprašanja o solidarnosti, o tem kdo bo koliko plačeval in za koga ter o pravicah bolnikov, ki se krčijo, pa ljudje ne vedo, kdo je za to kriv? Ni jim mar kdo bo minister ali ministrica, kdo direktor zdravstvenega doma, pač pa le to, da bodo, če bodo in ko bodo, rabili usluge, kmalu na vrsti, diagnosticirani z najboljšimi aparaturami in zdravljeni po sodobnih metodah, tudi z zdravili, o katerih se dan za dnem govori, da čudežno rešujejo življenja. Odprava korupcijskih tveganj v zdravstvu in nadvse premišljeni ukrepi za organizacijo in financiranje zdravstvenih institucij so nedvomno nujni. Ljudi begajo različne cene zdravstvenih storitev, vzdrževanja, pa najsi bo miz ali drugih aparatur, izsledki protikorupcijske komisije, poročila medijev, okrogle mize in preštevilne dileme o tem, kaj bo jutri.
Zagotovo je za Varuha izjemnega pomena pravica do enakosti vseh pred zakonom, ki je že dolgo uveljavljeno načelo na področju človekovih pravic. Nikakor tudi ni moč iti mimo sodnega varstva Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in v njej zagotovljene pravice do nediskriminacije. Ta namreč boli in je vedno v »zraku«, če zadeve niso transparentne, če se o njih piše in govori v smislu "izgubljenih "ali »poniknjenih« tisočev, stotisočev ali celo milijonov evrov.
Veliko je negotovosti, mnogo vprašanj, ugibanj in nejasnosti. Priče smo gradnjam številnih centrov, bolnišnic, zavodov, celo fakultet. Najnovejša, medicinska v Mariboru, ki jo vodi dekan prof. dr. Kranjc, je izjemna, saj mladim, tako študentom višjih letnikov, kot specializantom, že nudi prepotrebno prakso na aparaturah in robotih, s tem pa zmanjšuje tveganje za slabšanje bolezni ali celo smrt pacientov. Glede na opremljenost te fakultete, se lahko nadejamo, da bo prihodnost mnogo boljša kot sta bili preteklost in sedanjost, a upamo lahko le, da zavist, zaviranje ali celo nerazumevanje, ne bodo škodili ljudem, ki živijo na tako različnih koncih Slovenije, tam študirajo, delajo ali se zdravijo. Nenehno se sprašujemo, ali dvomilijonski narod potrebuje toliko bolnišnic, večjih in manjših, ko pa ljudje želijo le, da bi jih zdravili najboljši zdravniki, z največ izkušnjami in seveda opravljenimi operacijami.
Razburjajo izpostavljene zgodbe o najmlajših pacientih s srčnimi napakami, ki so se do nedavnega opravljale v Sloveniji, sedaj v tujini, kamor pa ljudje v takih primerih, ko gre za nekaj dni ali mesecev stare otroke, ne upajo, ne želijo ali ne zmorejo potovati. Zanje je najpomembnejše življenje teh otrok in njihovo zdravje, vse ostalo, zlasti zdrahe, spori, nejasnosti in tako različne razlage o tem, kaj je prav in kaj narobe, jih seveda ne zanimajo. Pa tudi, komu verjeti, ko pa pljuvajo drug po drugem, pravijo.
Varuh zato na številnih področjih zdravstvenih pravic meni, naj »čevlje sodi le kopitar«, pa tudi, da »kopitarje« nujno rabimo. Seveda pa jim bomo zaupali, če bomo vedeli, da to, kar rečejo, drži in tega ne more omajati nihče. Vse ostalo, kar se dnevno dogaja in o čemer se poroča, vzbuja nelagodje, prestrašenost, zaskrbljenost, nemoč in včasih celo bes ljudi, ki plačujejo ali bi vsaj morali plačevati, pa včasih tega niti ne storijo. Ne zase, običajno za druge, tiste, ki zanje delajo in ustvarjajo, a ostajajo brez prepotrebnih plač, celo prispevkov. Zato ljudje nenehno na zelo različne načine sporočajo, da jih okrogle mize z različnimi mnenji, za katere ne veš, kdo ima prav in kdo ne ter zakaj ne, razburjajo. Mnogi jih ne želijo gledati in spremljati, saj ostajajo po njih z več vprašanji, kot so bili pred začetkom. A kako bi bilo brez njih? Tudi to je kruta realnost.
Javnost ima seveda pravico vedeti, kajti ustava kot najvišji pravni akt, v svojem 51. členu nesporno določa, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva in v drugem odstavku; iz javnih sredstev. Se bo tudi zdravstvo privatiziralo?
Realnost namreč žal vse bolj loči med revnimi in bogatimi, za slednje je zagotovo poskrbljeno. Prav to pa žalosti tiste, ki nimajo in ne zmorejo ter zanje vlada neenakost .
Tudi zato moramo najti vse odgovore za izhod iz krize, tudi finančne in z njo povezane zdravstvene. Le tako bomo ljudem poleg pravic na papirju nudili tudi tiste v realnosti.
Zato je tako pomembno, da jim "nalijemo res čistega vina".
Kaj je navsezadnje obdržalo,
