Dejstvo, da je bilo ob zadnjem imenovanju novega predsednika KPK prelitega toliko črnila in spregovorjenih toliko bridkih, priča o tem, da ne gre le za še eno izmed državnih funkcij, ki prehaja iz rok ene v roke druge garniture oziroma za še enega izmed državnih organov, ki dobiva novo vodstvo. KPK ima še posebej izrazit pomen v naši družbi, na kar kaže to veliko razburjenje domala celotne družbe ob imenovanju njenega novega predsednika, ki po večinskem javnem mnenju vendarle ne ustreza metru, ki se za to funkcijo v naši družbi očitno zahteva. Tu me sicer ne zanima sam gospod Štefanec osebno, ki je v dneh neposredno po imenovanju gotovo bil na težki življenjski preizkušnji, česar mu res ne moremo zavidati, kot me tudi ne zanima njegova (delno zamolčana) politična pridanost. Bolj me zanima funkcija predsednika KPK kot takšna oziroma njen simbolni pomen v družbi.
Sama KPK se zdi precej popularen organ v naši družbi – predvsem iz že dveh dokaj izpričanih razlogov. Najprej je tu uspešno delo vodstva v odstopu, ki je nedolgo nazaj zamajalo naš politični prostor, toda to se ne bi zgodilo, če ne bi v naši družbi obstajalo posebej ugodno gojišče za takšne ali drugačne koruptivne prakse. O maloštevilčnosti naše družbe ter o nepotizmu in klientelizmu kot organskih tkivih našega družbenega organizma je bilo v tej zvezi že tudi ogromno rečenega.
Vse priča o tem, da dajemo tej komisiji izjemno velik simbolni pomen – zato toliko emocij in izbruhov jeze glede domnevnih nepravilnostih pri samem izboru njenega predsednika. Simbolno gledano kotira ta državni organ zelo visoko na družbeni lestvici. Toda družbeno nelagodje oz. nevroticizem se pokaže v tem, da ta simbolno pomemben državni organi nima dovolj trdnih oziroma realnih tal pod nogami. Realnost pa je poglavitno materialna. V realnem in materialnem smislu je torej poddimenzioniran – glede na njegovo simbolno težo. To pomeni, da njegov materialno-realni pomen ne dohaja simbolnega pomena, ki je pač takšen zavoljo omenjenega stanja v družbi. Na to je že v več svojih poročilih opozarjalo vodstvo v odstopu in morda je to tudi bil eden pomembnejših razlogov za njihov odstop.
Vzemimo tu plačo predsednika KPK, ki znaša približno 1800 evrov neto. V teh časih to ni slabo plačilo, a je hkrati prav gotovo garant, da v vodstvo ne bo tistih najbolj ambicioznih in sposobnih ljudi, ki so nekako vajeni tudi dobrega plačila. A ravno take bi naša družba rabila – in to na tej, ne na oni strani! Če je korupcija res precejšnje družbeno zlo in če bi se želeli zoper njo resno boriti, bi morali zvišati plačni razred tako predsedniku KPK kot tudi njegovima namestnikoma, kar bi terjalo korekturo v našem sistemu plač v javnem sektorju. To bi verjetno privabilo boljše kadre. Pa ne mislim tu na kakšno bogatenje, ampak bi morali plačilo vodstva KPK vsaj izenačiti s tožilci in sodniki, ki sicer tudi vsakodnevno »nosijo svojo glavo naprodaj«, a vendarle niso tako medijsko izpostavljeni.
Tudi realna normativna pristojnost KPK je dokaj nizka, saj se ne more primerjati npr. z državnim tožilstvom. Navsezadnje lahko kazensko ovadbo na tožilstvo vloži že vsaka fizična oseba. Toda tu ne mislim, da bi morali takšno izvršilno-operativno pristojnost KPK okrepiti, da bi se približala njenemu visokemu simbolnemu pomenu. Tu bi ravnovesje z njenim simbolnim pomenom morali loviti v krepitvi njene preventivne in splošne osveščevalne funkcije. Tu se močno strinjam z našim »protikorupcijskim doktorjem« Dobovškom, zato bi na predsedniškem mestu pričakoval široko razgledano osebnost etične drže in ne toliko »policista po duši«, kar pa je v naši močno korupcijsko obarvani družbi žal tudi potrebno.
Vlada je sicer obljubila spremembe in okrepitve v tej smeri, videli pa bomo, kaj se bo dejansko zgodilo. Vse raziskave kažejo na to, da je obstoj korupcije obratno sorazmeren gospodarski in siceršnji uspešnosti družbe, zato pravzaprav nimamo izbire. Izenačiti materialno-realni s simbolnim pomenom KPK. In to čim prej.
