Hodim po carreri 11 na 100. ulici mesta Bogota v osrčju kolumbijskih Andov proti njegovem jugu. Temperatura je ravno prava, okoli dvajset stopinj, piš ravno prav prihaja izza vogala. Povsod veliko dreves, grmičevja, parkov in zelenja. Na moji desni moderni stanovanjski kompleksi, na njihovih vhodih v ločeni hišici sedijo vratarji, pred nekaterimi bloki stojijo tudi oboroženi varnostniki. Hodim mimo novih nakupovalnih centrov in prodajaln avtomobilov, ki prodajajo le avtomobilske znamke najvišjega cenovnega razreda. Mimoidoči so oblečeni v oblačila prestižnih modnih stilistov. Hišne pomočnice hitijo po vsakodnevnih nakupih za svoje delodajalce. Varuške pazijo na otroke premožnejših družin.
Zavijem desno na carrero 15. Ustavim se v parku Virrey ob istoimenskem hotelu na 88. ulici, kjer najpremožnejši meščani Bogote preživljajo prosti čas in se rekreirajo. Nasproti mi prihaja skupina desetih psov različnih pasem, ki jih na vrvicah vodi mlado dekle, sprehajalka psov. Na ulicah ni veliko ljudi. Tisti, ki pa so že na ulici, pa peš ne hodijo prav daleč. Prebivalci te soseske le redkokdaj uporabljajo javni prevoz, saj so avtobusi za njih prenatrpani, zaradi česar se raje vozijo z osebnimi vozili, nekateri imajo tudi družinske šoferje, pri čemer tudi taksiji za prebivalce tega dela Bogote niso dragi. Prebivalci iz premožnejših sosesk so veliko bolj paranoični kot naključni obiskovalci, ki za nekaj časa obiščejo mesto. Ko jim naključni obiskovalec pove, da je sam prehodil dvajset ulic, pa četudi podnevi, se bo večina začudila in ga obvestila, da je imel srečo, da se mu ni kaj zgodilo in da kaj takega naj več ne poskuša, ker naj bi v tem osem milijonskem mestu nevarnosti prežale na vsakem koraku.
V kavarni ob parku Virrey se ustavim in naročim perico ter opazujem mimoidoče. Le malokateri izmed njih izgleda utrujeno, razen uličnih prodajalcev sadja, ki so se verjetno z avtobusom colectivo oziroma z drugim javnim prevozom peljali vsaj uro in pol, da so prišli do delovnega mesta. Ko sem znova na ulici, zavijem levo na carrero 11. Pridem do 85. ulice, nekaj deset metrov od vogala je kavarna Bakers, kjer storitve niso nič cenejše kot v mondenih prestolnicah razvitega sveta. Čeprav ulice od 80. do 100. okoli carrera 11 dajejo vtis, da so so bile prenesene iz mondenih sosesk Madrida in Londona, pa se nahajajo sredi razvijajočega se mesta in države, kjer se večina prebivalstva preživlja z minimalno plačo okrog tristo ameriških dolarjev, in kjer skoraj štirideset odstotkov prebivalstva, še posebej v las comunas La Candelarie in še bolj v Ciudadu Bolivar, kjer večina prebivalstva živi z rok v usta, dela v neformalnih oblikah zaposlitve. Le redkokje lahko vidimo takšen razkorak med najrevnejšim, srednjim in najpremožnejšim slojem kot v Južni Ameriki, le redkokje bolj izrazito kot v Bogoti. Nadaljujem do elitne soseske Zona Rosa, kjer na 82. ulici stoji bohemski nakupovalni center Andino z najbolj prestižnimi ameriškimi in evropskimi blagovnimi znamkami. Nakupovalni center, ki ga denimo v Ljubljani ali v večini drugih evropskih držav ne moremo najti. V njegovih štirih nadstropjih ni niti enega prostega izložbenega okna, kupcev mrgoli, prodajalci so zadovoljni.
Ko nadaljujem svojo pot, prečkam park med ljubkimi štirinadstropnimi stanovanjskimi bloki. Na jugu parka počivata dva delavca, na zahodni pa spita dva brezdomca. Bitka za preživetje v tem mestu zagotovo ni lahka. Delavci, ki se vsak dan z avtobusi colectivos na carrerri 11 vozijo na delo v severnejše predele mesta in nazaj, skozi avtobusna okna utrujeni opazujejo urejene nakupovalne centre, restavracije in stanovanjske ulice, ki jih v južnih predelih, kjer živijo, ne poznajo. Zavijem na levo na carrero 9, v sosesko lepih stanovanjskih blokov, ki spominjajo na strogo varovani zapor, saj jih varujejo visoke ograje z bodečo žico in z brzostrelnimi puškami oboroženi zasebni varnostniki. Nadaljujem pot po carreri 9 proti jugu, pri kavarni Juan Valdezu na 73. ulici zavijem na levo carrero 7, kjer se nahaja eden od finančnih centrov prestolnice. Nasproti mi prihajajo bančni in zavarovalniški uslužbenci v kravatah in suknjičih. Prečkam prijetno sosesko Rosales, kjer imajo sedež številna tuja veleposlaništva. Vsako ulico, ki jo prečkam južneje, se urejeni pločniki in pešpoti počasi spreminjajo na stranpoti mesta nekje drugje daleč proč. Dosežem 59. ulico, kjer bližnja bencinska črpalka zaudarja po nafti, na njenem vogalu se prepirata dva moška. Na naslednjem prehodu se starejša gospa utrujenega videza spotakne in z glavo udari ob pločnik. Mimoidoči ji hitro priskočijo na pomoč, mlad fant jih z steklenico vode spira rano. Reševalnega vozila ne pokličejo, ker gospa nima zasebnega zdravstvenega zavarovanja.
Ko se spuščam proti 50. ulici se urejen obraz mesta počasi spreminja v neko drugo mesto. Spremljajo me zanemarjene stavbe, ko se skušam izogniti luknjam v cesti, tečni taksisti se ne zmenijo za prometna pravila in semaforje, mladi in slabo plačani policisti nejevoljno pogledujejo naokrog, vozniki starih avtobusov pa tekmujejo kot na reliju in izpuščajo strupene pline črne barve. Pot me vodi mimo vhoda v Pontificia Universidad Javeriana blizu 45. ulice, kjer mrgoli živahnih študentov. Nato nadaljujem pot mimo parka Nacional in istoimenskega muzeja na 28. ulici. Četrt okrog 28. ulice na carrera 7 je polna visokih nebotičnikov, ki jih zasedajo najuspešneje domače in tuje transnacionalne gospodarske družbe s finančnega in rudniškega sektorja. Prav tu se najpogosteje pričnejo križati poti premožnejšega sloja, ki se sem na delo vozi vsak dan iz severnega dela, in najrevnejšega sloja, ki na ulici prodaja raznovrstne drobnarije. Na carreri 7 med 24. in 19. ulico vsakodnevno od zgodnjega popoldneva do večera nastopajo ulični umetniki, predvsem imitatorji plesnih korakov Michaela Jacksona, ki medsebojno tekmujejo za pozornost in kovance mimoidočih. Lučaj stran od cerkve Las Nieves ves dan šahirajo starejši in malo mlajši gospodje, ki jih vseskozi opazuje vsaj petnajst mimoidočih. Nekaj metrov stran od šahovnic se upokojenski par ob glasni glasbi prepušča korakom tanga. Ko prečkam hrupno in prometno 19. ulico, se ustavim na stičišču 14. ulice in carrera 7, kjer sredi ulice moški srednjih let pobira stave, kateri izmed šestih hrčkov bo prvi dospel do cilja. Mlajši par stavi tisoč pesov na četrtega hrčka na štartni črti, ne vem zakaj, ker se vseh šest hrčkov zdi enako zmožnih prečkati nekaj metrov oddaljeno ciljno črto. Prečkam še nekaj ulic, da na enajsti ulici dosežem trg Simona Bolivarja v osrčuju starodavne mestne četrti La Candelaria, ki ga na severni strani obdaja Palacio de Justica, na južni kolumbijski kongres, na zahodni strani mestna hiša, in na vzhodni strani osrednja katedrala. Na trgu ulični prodajalci utrujenega videza obiskovalcem ponujajo fotografiranje in ježo z lamo. Nadaljujem še nekaj ulic mimo mestne hiše in predsedniške palače naprej proti jugu. Ko se četrt s poslopji državnih institucij konča, pročelja iz ulice v ulico postajajo bolj zanemarjena in obrazi mimoidočih bolj utrujeni. Na vogalih postopajo mladi fantje in mame z otroci. Kmalu dosežem 4. ulico na carreri 6. Na drugi strani avenije de los Comuneros se že začenjajo komune.
Po več kot dveurni poti ob carerrah 15, 11, 9 in 7 iz severnega dela do južnega dela mesta Bogota sem prežet z mešanimi občutki, kot da bi pravkar izstopil iz časovnega stroja. Iz severnega skrbno urejenega dela med carrera 7 in 11 sem preko osrednjega že slabše urejenega dela prišel do osrednjega in južnega dela Bogote. Socialnih razlik, segregacije in kontrastov vseh vrst ni mogoče spregledati. Če v severnem delu živi predvsem belo prebivalstvo, se v srednjem delu bela barva spreminja v temnejšo barvo, ki pa polno prevladuje v las comunas. Če je življenjski standard v severnem delu Bogote višji od povprečnega standarda v večini evropskih držav, pa ljudje v las comunas živijo iz dneva v dan. Slednji obrazi mestnega življenja Bogote se mešajo le redkokdaj. Večina premožnih prebivalcev še nikoli ni bila v južnem delu Bogote zaradi pomanjkljivih varnostnih razmer, in obratno velja za nekaj milijonov prebivalcev, ki živijo v južnem in zahodnem delu mesta. Prehodnosti med temi deli mesta skoraj ni. Tako ima le nekaj čez deset odstotkov mestnih srednješolcev dostop do univerzitetne izobrazbe. Mesto živi popolnoma razdeljeno življenje. A njegovi ljudje živijo naprej, hodijo iz dela in na delo, taksisti in avtobusi še naprej divjajo po nakopičenih mestnih ulicah, hišne pomočnice tekajo po opravkih, ulični prodajalci še naprej ponujajo kramarijo, posnemovalci Michaela Jacksona so že v plesnem koraku, poslovneži sklepajo posle in hudodelci se že pripravljajo na svoj naslednji rop. Razgibano mesto, morda, ne tako prijazno kot kakšno drugo, a zagotovo mesto z močno dušo in z izrazitimi barvnimi odtenki.
