Medellin. Skoraj tri milijonsko mesto, umeščeno v dolino med dvema gorskima verigama. Nekoč in morda še dandanes prestolnica trgovine z drogami. Vstopimo na postajo nadzemne železnice. Na okencu kupimo vozovnice. Vsi nas opazujejo, še posebej mene, ker v mestu ni veliko tujcev. Domačini pravijo, da kdor je višji od stoosemdeset centimetrov ne more biti iz Medellina. Z ličnim metrojem se odpeljemo do končne postaje San Javier, kjer v drugem nadstropju prestopimo na metro gondole, ki preko postaj Juan XXIII in Vallejuelos nad mestnimi las comunas pelje do končne postaje La Aurora. Las comunas so razprostrte po obeh gorskih verigah. Preden so pred nekaj leti zgradili gondolo, so se morali najrevnejši prebivalci do svojih domovanj voziti dve uri z avtobusi po vijugasti strmi gorski poti. Z izgradnjo gondole se jim je pot skrajšala le na dvajset minut.
Če človek ni pripravljen na videne prizore, ga lahko precej pretresejo. Na prvi pogled nič pretresljivega. Otroci brcajo žogo po prašnih ulicah, starejša gospa obeša perilo, najstniki se z motorji podijo po cestah, dekleta posedajo na dvoriščih. Podobno življenje na obrobju velikega mesta najdemo na vseh koncih tega sveta. Bolj pretresajo podobe na pol končanih oziroma nedokončanih domovanj iz oranžnih zidakov in tistih, ki so zgrajeni iz krhkih lesenih palet. Na pol dokončana domovanja s pločevinastimi strehami druga na drugo naskakujejo bližnji gorati vrh. Takšna domovanja ne izpolnjujejo niti najosnovnejših gradbenih in urbanističnih standardov. Številne lokalne nevladne organizacije že dalj časa opozarjajo na možnost katastrofe večjih razsežnosti zaradi slabe konstrukcije zgradb v las comunas. V teh goratih oziroma hribovskih območjih Medellina blizu višine dva tisočih metrov, premožnejši sloji ne želijo prebivati. Zato so tam našli dom revnejši prebivalci, ki so se v te predele zatekli pred grozotami kolumbijske državljanske vojne in kriminalom različnih hudodelskih skupin. Prebivalstvo Medellina se je tako v zadnjem desetletju povečalo za nekaj sto tisoč prišlekov.
Državljanska vojna je v Kolumbiji dolgo obdobje potekala z roko v roki s sistematičnimi kršitvami človekovih pravic, trgovino z mamili in nepopisno revščino večine prebivalstva. Seveda v teh strmih pobočjih prebivalci ne prebivajo iz želje, temveč iz nuje, zaradi preživetja svojih družin. V tem mestu in v celotni Kolumbiji skoraj polovica prebivalstva živi pod mejo revščine. Mnogi, ki so zaradi državljanske vojne pribežali na obrobje Medellina, so v nepojasnjenih okoliščinah končali v množičnih grobiščih na obrobju mesta.
V teh strminah država seveda ni prisotna v takšni meri kot denimo v bogatih soseskah mondenega El Poblado in soseske Laureles. Nadzor nad revnejšimi soseskami izvajajo različne hudodelske združbe, pogosto sestavljene iz mladih šestnajst, sedemnajst in osemnajst let starih fantov, ki ne poznajo drugega sveta, kot življenje v las comunas. Nasprotno premožnejši sloj, ki predstavlja le nekaj odstotkov mestnega prebivalstva, živi v varovanih hišah in nebotičnikih, ki jih varujejo policijske pa tudi zasebne varnostne sile. V Medellinu, kot tudi v mnogih drugih kolumbijskih mestih, so meje med premožnimi in revnejšimi soseskami pogosto nevidne, saj nikjer niso označene, vendar jih, vsi bolj kot ne, spoštujejo. Domačini takšne meje odlično poznajo in jih zato prečkajo le na varnih in vidnih mestih.
V Medellinu, ki sodi med najbolj socialno neenaka mesta v Južni Ameriki, če ne celo na svetu, visoke socialne razlike zato niso nič neobičajnega. So način življenja, saj drugačnega ljudje ne poznajo. V Medellinu je denimo Ginijev koeficient blizu 0.60. Nič ni bolj običajnega, če se po mestnih avenijah mimo uličnih prodajalcev in umetnikov vozijo štirikolesniki najvišjega razreda, ali pa da se gospe v oblačilih najprestižnejših mondenih znamk sprehajajo mimo mestnih beračev.
Mesto, ki bo letošnjega aprila gostilo sedmi svetovni mestni forum, se na vse načine trudi odpraviti revščino. Tako v okviru mesta kot tudi nevladnih organizacij delujejo močni oddelki, ki si prizadevajo za izboljšanje varovanja človekovih pravic, predvsem ekonomskih in socialnih pravic. Tu se pojavlja eno od ključnih vprašanj varovanja človekovih pravic – do kakšne mere mora država varovati človekove pravice, če razpolaga le z omejenimi finančnimi sredstvi? Resnici na ljubo je potrebno priznati, da je mesto v zadnjih desetletjih s pomočjo »socialnega urbanizma« storilo več korakov naprej. Investicije v javno infrastrukturo, transportno omrežje, socialne službe in zelene površine v najbolj zapostavljenih področjih počasi, a vendarle, spreminjajo njegovo podobo. A vendarle Medellin še vedno ostaja mesto, kjer med glavne časopisne novice sodi, da že več dni niso storili niti enega umora.
Človek težko ostane ravnodušen, ko vidi vse te ljudi, ki živijo v svojih domovanjih v las comunas, mnogi izmed njih brez dostopa do vode in elektrike. Mestne oblasti sicer pravijo, da je dostop do vode in električne energije skoraj petindevetdeset odstoten, pri čemer voda ni brezplačna. Mesto zagotavlja le omejeno količino kubičnih metrov vode na sosesko. Mestni uslužbenec pa v pogovoru mimogrede omeni, da ima tudi preostalih pet odstotkov dostop do omrežja, saj naj bi prebivalci las comunas vanj nezakonito posegali. Zagotovo pa takšen odgovor pove, da socialne pravice velikega dela prebivalcev tega mesta ne dosežejo.
Kmalu se pripeljemo do prve postaje tik pod vrhom prvega hriba. Postaja je strogo zastražena. Varuje jo nekaj nejevoljnih in zdolgočasenih mladih policistov. Čez deset minut dosežemo tudi končno postajo, La Aurora, sredi morja las comunas.
Kot mnoga druga mesta se tudi Medellin še dandanes sooča z visoko stopnjo kriminala, nasilja in vsesplošnih kršitev človekovih pravic. Ko sestopimo z gondole in se z nadzemno železnico vrnemo v središče mesta, se slovenske težave v primerjavi s težavami Medellina, zdijo mikroskopsko majhne, pa vendarle iz njih izhaja tudi splošna lekcija. Brez dobronamernega prizadevanja za skupno dobrobit, nobena oblika mikro ali makro družbe ne more izkoreniniti revščine, zagotoviti učinkovito varstvo človekovih pravic in posamezniku omogočiti, da svobodno zadiha.
