Spomnimo, 24.5.2013 je državni zbor sprejel ustavni zakon o spremembi 148. člena Ustave, s katerim je v ustavo zapisal t.i. zlato fiskalno pravilo. Slovenija je na ta način izpolnila svojo obveznost iz fiskalnega pakta EU. Vendar le na formalni ravni.
Za udejanjenje zlatega fiskalnega pravila je potreben še poseben izvedbeni zakon, s katerim se opredelijo način in časovni okvir izvajanja fiskalnega pravila ter merila za določitev morebitnih izjem od njega. Ta izvedbeni zakon se mora uporabiti za pripravo proračuna za leto 2015.
Do tu vse lepo in prav. Težava se pojavi, ko 14.2.2014 v Uradnem listu zaman iščemo ustavno zahtevani izvedbeni zakon. Tega bi moral državni zbor sprejeti z dvotretjinsko večino v šestih mesecih od uveljavitve ustavnega zakona. Pa ga ni. Ustavni zakon je stopil v veljavo 31.5.2013, ustavni rok za sprejem izvedbenega zakona pa se je iztekel 30.11.2013. Odtlej smo v neustavnem stanju.
Ko država ne spoštuje lastne ustave, bi morali zvoniti vsi alarmni zvonovi. Zganiti bi se morala najprej (ustavno)pravna stroka ter za njo vsa kritična strokovna in laična javnost. Ustava je vendarle temeljni dokument te države. Je, vsaj v prenesenem smislu, družbena pogodba. In vse od Locka dalje velja, da, če postavljena oblast ne izpolnjuje svojih zavez iz družbene pogodbe, je »ničvredneže« treba zamenjati.
Pojem države in oblasti, ko gre za nespoštovanje ustave, je seveda nujno treba dekonstruirati. Kdo nosi največjo odgovornost, ki ni le politična, za obstoječe neustavno stanje? Ustava sprejem izvedbenega zakona nalaga državnemu zboru. Ta svoje ustavnopravne obveznosti doslej očitno ni izvršil, zato ravna neustavno. Odgovornost za neustavno stanje bi bila izključno na državnem zboru, če bi ta o zakonu že odločal, pa bi ga zavrnil. A težava je v tem, da zakon državnemu zboru sploh še ni bil predlagan.
Kdo vse lahko v Republiki Sloveniji predlaga zakon, je jasno. Kdo je statistično najpogostejši predlagatelj, prav tako. Vlada. Kdo ima po ustavi, po naravi delovanja političnega sistema, izhajajoč iz demokratičnega mandata volivcev, dolžnost predlagati in zagotoviti sprejetje zakonov, je prav tako jasno. Vlada v sodelovanju s svojimi koalicijskimi poslanci v parlamentu.
Neustavno stanje na javnofinančnem področju je tako prvenstveno posledica nedelovanja vlade in vladajoče koalicije v parlamentu. Predsednica vlade, s tem ko ni poskrbela za to, da njena vlada v ustavno predpisanem roku, ki ni instrukcijski, vsaj predlaga zahtevani zakon, če že ne doseže njegovega sprejema v državnem zboru, ravna neustavno. Ustava v svojem 119. členu na to veže konkretne pravne posledice v postopku ustavne obtožbe.
Ob vsem povedanem pa ne velja pozabiti niti na opozicijo. Tudi opozicija ima ustavno dolžnost storiti vse potrebno, kar je v njeni moči, da se ustavne določbe in ustavni red kot celota spoštujejo. Z drugimi besedami, opozicija si ob s strani vlade in parlamentarne večine zakrivljenem neustavnem stanju ne more preprosto umiti rok, rekoč, da je odgovornost izključno na vladi. Da bi bila opozicija prosta svoje ustavne odgovornosti, mora izkazati svojo aktivnost v smeri odpravljanja neustavnega stanja.
Zadeve so resne. Ko oblast in kritična javnost izgubita občutek, da je spoštovanje ustave nekaj ključnega za obstoj pravne in urejene politične skupnosti, se razkroj države ni šele začel, ampak je že v polnem teku. Ko k temu dodamo še pogubno ekonomsko politiko nezadržnega in nevzdržnega zadolževanja, je zaključek lahko le še toliko bolj alarmanten.
Kje je rešitev, boste dejali? Zelo daleč, a hkrati tako blizu. V iskrenem in dejanskem uresničevanju zaveze, ki jo vsi poglavitni nosilci oblasti v tej državi izrečejo svojim državljanom in sebi: »Prisegam, da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije«.
Kako bi bilo v tej državi vse drugače, ko bi ti, ki so tako prisegali v zadnjih dveh desetletjih, res tako ravnali!
