Razmislek o skupni zunanji in varnostni politiki EU izvira iz nedavne konference, ki se je odvila na gradu Jable v okviru projekta »Več Evrope-več Slovenije«. Konferenca je bila posvečena vprašanju EU kot globalnega partnerja, ključna dilema pa je bila naslednja.
Ali bo EU aktivni globalni partner, torej so-oblikovalec globaliziranega, če hočete post-modernega sveta; ali pa bo le pasivni opazovalec, ki ga bo počasi, a vztrajno, odpihnil na rob pozabe lahen piš globalizacije? Konferenca enoznačnega odgovora na to vprašanje ni ponudila, ampak je še enkrat več potrdila tradicionalno ambivalenten odnos do delovanja EU v globalnem okviru.
Tako na eni strani prevladujejo izrazito optimistični toni, ki v en glas poudarjajo, da je EU vendarle najmočnejši trgovinski blok - s 500 milijoni prebivalcev zagotovo nezanemarljiv globalni faktor, ki igra pomembno vlogo na področju svetovne trgovine; pa tudi na področju zagotavljanja humanitarne pomoči, okoljevarstvenih vprašanj in lastne sosedske politike. V tem kontekstu se poudarja obstoj, če nekoliko poenostavim, lastne diplomatske službe EU in priložnosti, ki jih ta prinaša.
Na drugi strani pa so toni bolj pesimistični. Opozarja se na veliko neusklajenost držav članic glede zunanje politike, glede aktualnih globalnih vprašanj. Kljub temu, da je EU, po Kissingerju, končno dobila svojo zunanjepolitično telefonsko številko, države in z njimi Unija še vedno ne govorijo z enim glasom.
Odgovori na te pesimistične tone so različni, navadno pa se stečejo v precej deklaratorne pozive, tipa, da je potreben nov strateški razmislek glede tega ali onega vprašanja, ali zunanje politike kot celote; da je treba poglobiti sodelovanje med državami članicami, da je potrebno več usklajenosti, itd…
Ta deklaratorni pristop pa že zelo spominja na politiko, ki jo v zadnjem času vodi Mladika. Ko se je ponovno znašla na hrvaški šahovnici, se je izkazalo, da smo tik pred tem, da nam Hrvaška odigra šah-mat.
Kot je dobro znano, je hrvaško sodišče kljub podpisanemu memorandumu nadaljevalo z vloženo pravdo proti Ljubljanski banki in presodilo v prid tožečih hrvaških bank. Mladika se je na to odzvala najprej z nejevero in presenečenjem, potem pa so sledili kategorični deklaratorni vložki, češ da je hrvaška sodba za Slovenijo povsem brezpredmetna. Priznam, da bi si kot davkoplačevalec, ki ga trenutna vlada že tako ali tako brezkompromisno in brez zavor davčno davi, želel, da bi bilo to res.
A kaj ko mi pravnik v meni pripoveduje, da temu ni tako. Hrvaška ve, kaj počne. Ve, zakaj skorajda 20 let ni bilo tovrstnih postopkov proti slovenskim bankam in zakaj so dobili elan z vstopom v EU. Eno od načel prava EU je tudi vzajemno priznavanje sodb v civilnih zadevah, ki je praktično postalo avtomatizem. Ergo, hrvaške sodbe za Slovenijo po pravu EU nikakor niso brezpredmetne, temveč so malodane avtomatično izvršljive v Sloveniji.
In dragi davkoplačevalci, potem ko so nekdanje jugoslovanske republike v zadevi Ališić ubrale spoštovanja vredno tožbeno strategijo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, saj so s solidarnim tožbenim zahtevkom uspele doseči tako sestavo sodišča, da je zlahka obsodilo Slovenijo, bo to lahko že drugi primer, ko bomo za nasledstvene zgodbe plačevali le slovenski davkoplačevalci.
V želji, da do tega ne pride, svetujem naši Mladiki, da, zavedajoč se da ima na drugi strani nadvse spretno in pogosto tudi mala fide državo, uporabi vsa pravna in politična sredstva, ki jih ponujata mednarodno pravo in pravo EU, za zavarovanje slovenskih interesov.
Čeprav jih v tej kolumni ne bom navajal, trdim, da mehanizmov in vzvodov za kakovostno obrambo slovenskih interesov, ki bi preprečili nalaganje novih bremen na ramena davkoplačevalcev, ne manjka. Treba pa jih je znati uporabiti. Za to pa je pomembna politična odločnost, ki temelji na konsolidaciji političnih sil, ko gre za zunanje zadeve.
Ali to zmoremo? In če ne, kako naj to zmore EU kot vsota 28 držav članic, med njimi tudi večnih zaveznic, kot sta Slovenija in Hrvaška?!
