Junija 2012 je CSD, na podlagi omenjenega zakona, izdal odločbo, po kateri naj bi bila starša upravičena do plačila za program vrtca v višini 77 % cene programa, za čas od 1.1.2012 do 31.12.2012. Razliko med znižanjem plačila vrtca in ceno programa bi krila občina, kjer prebivata. CSD je v svoji odločbi pri ugotavljanju upravičenosti do uveljavljanja predmetne pravice upošteval, da v istem gospodinjstvu živita starša z dvema otrokoma. Kot merodajne naj bi upošteval dohodke na podlagi členov 12 do 15 v ZUPJS. Vendar pa je pri »vrsti dohodka« CSD upošteval dohodnino, ki je bila oškodovanki odmerjena v letu 2010. S tem je CSD očitno in neposredno kršil določbo 15. člena ZUPJS, po kateri se kot podlaga za izračun denarne višine predmetne pravice šteje dohodnina, odmerjena v preteklem letu.
Samo izjemoma in pod izrecno določenim pogojem se namreč sme v ta namen šteti dohodnina, odmerjena eno let prej! Zakonske določbe glede tega vprašanja se zdijo jasne. Oškodovanki je bila še pred odločitvijo CSD že odmerjena in naložena dohodnina za leto 2011. Tudi odločba o tem je bila uradno izdana veliko časa pred odločanjem CSD o tej zadevi. CSD bi moral to dejstvo upoštevati pri odločanju o denarni višini njene pravice do sofinanciranja vrtca: o višini te pravice bi moral odločiti glede na dohodnino, odmerjeno v letu 2011, ki je v primerjavi z odmero dohodnine v letu 2010 … nižja!
Zdi se očitno, da je bilo ravnanje CSD v grobem nasprotju z določbami zakona. CSD je arbitrarno odločil o denarni višini predmetne pravice s sklicevanjem na tisto odmero dohodnine, ki je višja in zato pomeni priznanje nižje denarne višine oškodovankine pravice do sofinanciranja udeležbe otroka v programu vrtca. CSD je pri tem ravnal tudi v nasprotju s svojim dotedanjim ravnanjem. Vselej je namreč samoiniciativno, tudi ex officio, vpogledal v vsakoletno odmero dohodnine kot podlago za določitev denarne višine predmetne pravice. Hkrati je odločil v nasprotju z dejstvi, ki so mu bila znana v trenutku odločitve: na razpolago je imel uradno odmero dohodnine, ki bi jo moral upoštevati glede na določbe ZUPJS.
Iz dokumentacije in kronologije dogajanja gre sklepati, da gre v tej zadevi zelo verjetno za posamezen primer v širši sistemski zgodbi. Zdi se, da je v postopkih odločanju centrov za socialno delo o tovrstnih pravicah prišlo ali do generalne napake pri pravni razlagi in uporabi zakona, ki bi imela za državo tudi finančne posledice in jo je zato treba prikriti ali pa se je država na tem področju celo zavestno in premišljeno odločila uresničevati politiko, s katero bi prihranila nekaj denarja iz naslova sofinanciranja vključenosti otrok v programe vrtcev. Leta 2010 je bila oškodovanka prejemnica otroškega dodatka, otrok pa v program vrtca še ni bil vključen. Sredi tega leta je po enostranski skrbi CSD prejela od CSD novo odločbo z obrazložitvijo, da je CSD od DURS-a avtomatično in po uradni skrbi pridobil podatke iz leta 2009 o kapitalskem dobičku, ki ga s partnerjem v vlogi nista priložila. Ob izgubi otroškega dodatka sta del že izplačanega dodatka morala vrniti. CSD je samostojno in z lastno skrbnostjo pridobil vse potrebne dokumente in podatke, na temelju katerih je odločil o znižanju subvencije za plačilo vrtca.
Leta 2011 je oškodovanka po enostranski skrbi CSD prejela novo odločbo. Po tem, ko sta s partnerjem v celoti vrnila dolg CSD za neupravičeno izplačane dodatke, sta te iste dodatke nemoteno prejemala naprej. Avgusta istega leta sta vložila vlogo za znižano plačilo vrtca, ker sta otroka septembra tega leta vpisala v vrtec. Oktobra sta prejela odločbo, ki jima je priznala 20 % cene celotnega programa za drugo starostno obdobje, z veljavnostjo do decembra 2011. Ker pa je v letu 2011 začel veljati nov zakon, sta vlogo oddala na CSD skupaj z vlogo za dodatek, četudi je prejšnja odločba o OD veljala do julija 2012. V medijih sta namreč zasledila informacijo, da naj bi se po novem vse vloge oddajale enkrat letno, ne glede na veljavo prejšnje odločbe o dodatku.
Do maja leta 2012 sta prejemala dodatek po stari odločbi CSD, junija tega leta pa sta dobila novi odločbi CSD za dodatek in za plačilo vrtca. Po odločbi CSD tokrat do dodatka nista bila upravičena od 1.1.2012 dalje. Glede vrtca sta prejela odločbo o plačilu 77 % cene polnega programa, z veljavnostjo do 1.1.2012. Zoper to odločbo, ki jo tu obravnavam, sta se s partnerjem pritožila. Pritožbo sta osebno odnesla na CSD, ki jima je izdal potrdilo o prejemu pritožbe. Ob njunem obisku so jima med drugim neposredno povedali, da »oni pridobijo podatke od DURS-a«, oziroma dobesedno, da jih »dobijo od DURS-a servirane na pladnju, tako da pri tem nimajo nič.«
Avgusta in septembra 2012 se je oškodovanka ponovno oglasila na CSD, da bi preverila, kako je s pritožbo. Takrat ji je tamkajšnji uslužbenec povedal, da je bila zadeva predana v Ljubljano in da je še vedno v čakanju, ker naj bi samo dva pravnika reševala takšne pritožbe, rešijo pa da le eno do dve pritožbi na mesec, četudi naj bi jih bilo čez tisoč. Tudi to pojasnilo je razumela kot priznanje, da ministrstvo te zadeve rešuje slabo, počasi, znatno onkraj vseh zakonskih in razumnih rokov in da gre za sistemski problem. Veliko ljudi naj bi bilo v podobnem položaju, ker jim niso priznali pravic, ki jim očitno gredo po zakonu, na isti način: kot podlago za izračun denarne višine pravice do subvencije vrtca so jim upoštevali odmero dohodnine za leto 2009 in ne 2010, če je le bila tista iz leta 2009 višja!
Decembra 2012 je oškodovanka oddala novo vlogo na CSD za subvencijo glede plačila vrtca in za otroški dodatek. Prejela je odločbo o upravičenosti do 125 EUR dodatka in do plačevanja 30 % cene programa za vrtec.
Odločitve ministrstva o njeni pritožbi, kljub preteku več mesecev, še vedno ni bilo. Februarja 2013 je od vrtca prejela opomin pred tožbo za plačilo 2500 EUR dolga. Ob tem znesku se jima je s partnerjem stemnilo pred očmi. Ponovno sta odšla na CSD in istega uslužbenca vprašala, kaj naj bi storila in kaj se dogaja s pritožbo. Svetoval je, naj pokličeta na ministrstvo, opišeta stanje, v katerem sta se s partnerjem znašla in prosita za odločitev o pritožbi. Uslužbenec je ob njunem obisku tudi vpogledal v računalniški program in jima pokazal na ekranu oškodovankine podatke (!), iz katerih je bilo jasno razvidno obračunano stanje za leto 2010 (!), t.j. odmera dohodnine. Neposredno je odgovoril: »Zdaj pa vidim, da je pri vajinem primeru prišlo do sistemske napake in bi moral biti odgovor 98 % pozitiven.«
Odšla sta na ministrstvo in v vložišču uslužbenki povedala, da na odgovor o pritožbi čakata že od junija 2012. Uslužbenka se jima je porogljivo nasmehnila in dejala: »A šele od junija?« Nato ju je povezala s pravnico na ministrstvu, ta pa jimi je odgovorila, da lahko na hitro pogleda njuno pritožbo in morda prioritetno odgovori. Zgodilo se ni nič.
Marca 2013 sta prejela sklep o izvršbi s strani vrtca. Odšla sta na CSD ter prosila istega uslužbenca, da jima kakorkoli pomaga. Naslednji dan je prijazno poklical na ministrstvo, kjer so mu po telefonu zagotovili prednostno (po toliko mesecih »prednostno«) rešitev njune pritožbe. Poklical je tudi vrtec, ki je z izvršiteljem uredil začasen umik izvršbe do odgovora ministrstva. Odgovor ministrstva je potem res prišel v enem tednu. Takrat se jima je ponovno stemnilo pred očmi.
Pristojno ministrstvo je v svoji odločbi zavrnilo oškodovankino pritožbo zoper odločitev CSD. Med drugim je zatrdilo, da naj bi CSD odločil pravilno, ker naj ne bi bil seznanjen z uradno odmero dohodnine oškodovanki za leto 2011. Ta odmera dohodnine je bila narejena in uradno izdana veliko časa pred tem, ko je organ sploh začel zadevni postopek. To dejstvo je bilo organu dobro znano. Po drugi strani pa tudi v primeru, če to dejstvo organu morebiti res ne bi bilo znano v trenutku začetka postopka, to nikakor ne bi smelo pomeniti, da lahko organ odloči o spornem vprašanju ne ozirajoč se na to odločilno dejstvo: obstoj uradne odmere dohodnine s strani pristojnega davčnega organa, ki je podlaga za odločitev o denarni višini pravice do sofinanciranja vključitve otroka v program vrtca. Posebej gre poudariti, da je CSD v vseh predhodnih letih samoiniciativno, po uradni dolžnosti in lastni skrbi, poskrbel za to, da je odločitve o tem istem vprašanju sprejemal na temelju odmer dohodnine za preteklo leto. Isti organ je ravnal na tak način vselej, ko je na temelju odmere dohodnine za preteklo leto lahko odločil o nižji (!) denarni višini predmetne pravice. Hkrati je CSD samoiniciativno vselej poskrbel za pridobitev vseh tistih informacij o finančnem stanju in davčnih bremenih oškodovankine družine, ki jih je lahko uporabil kot razlog za določitev nižje denarne višine pravice do sofinanciranja vključitve otroka v program vrtca!
Ministrstvo je v enem od odstavkov v obrazložitvi cinično zapisalo, da se »v izogib ponavljanju« ne bo spuščalo v »to presojo«, sicer pa obrazložitev odločba pomeni prepis zakonskih določb, ki za odločitev v tej zadevi niso bistvene. Šele v 11. odstavku obrazložitve se ministrstvo sooči z bistvenim vprašanjem: katero leto je merodajno za izračun dohodkov, ki so odločilni za odločitev o denarni višini predmetne pravice. Obrazložitev odločbe ministrstva potem navede bistveni del pravne podlage za odločanje v tej zadevi. Iz tega dela jasno sledi, da se upoštevajo podatki za preteklo leto, razen, »če ti podatki med odločanjem še niso na voljo.« Iz te zakonske dikcije, pa tudi iz preteklih ravnanj CSD, povsem jasno izhaja, da morajo biti ti podatki na voljo v času do sprejema končne odločitve in ne nujno v času začetka postopka.
V drugem delu 11. odstavka obrazložitve odločbe ministrstva med drugim piše: »Kadar tudi ti podatki niso na voljo, se uporabijo podatki, ki so jih davčnemu organu posredovale osebe, zavezane za dajanje podatkov, in podatki potrebni za izračun akontacije dohodnine za preteklo leto ali za predpreteklo leto, če podatki za preteklo leto niso na voljo. Pri ugotavljanju dohodka se lahko upoštevajo tudi podatki iz uradnih evidenc CSD in drugih upravljavcev zbirk podatkov, ki vodijo uradne evidence o izplačanih dohodkih oziroma pravicah iz javnih sredstev in druga dokazila, skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek.«
Podobno v 3. členu določa Pravilnik o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka itd. (Ur. l. RS, št. 93/11), na katerega se tudi sklicuje ministrstvo v 12. odstavku obrazložitve odločbe in povzema, da se »za posamezno vrsto dohodnine za preteklo leto primerno uporabijo podatki iz odločbe o odmeri dohodnine ali iz informativnega izračuna.« In nadalje, da »če ti podatki med odločanjem še niso na voljo, se upoštevajo podatki iz odločbe o odmeri dohodnine za predpreteklo leto«.
Podatki morajo biti organu pač »na voljo«: biti morajo dostopni, organ jih lahko pridobi, podatki kot takšni obstajajo. Enako kot v vseh primerih, ko CSD sam poišče podatke, ki jih lahko uporabi tako, da v tovrstnih primerih prizna nižji znesek sofinanciranja vrtca.
Sintagma »na voljo« mora pomeniti dostopnost in uporabljivost takšnih podatkov, ne pa vprašanja, ali so se ti podatki tako ali drugače, slučajno ali po osebni dostavi stranke v postopku znašli na delovni mizi pristojne osebe CSD, in to celo pred uradnim začetkom dolgotrajnega odločanja o tem vprašanju.
Zoper odločbo ministrstva je oškodovanka vložila tožbo na Socialno sodišče. V njej zatrjuje, da je bilo dosedanje odločanje obeh oblastnih organov v očitnem in grobem nasprotju z veljavno zakonodajo. Njej in družini je bila zato povzročena znatna socialna škoda. Opisanemu arbitrarnemu ravnanju očita tudi kršitev nekaterih določb Ustave RS, predvsem v členih 2, 14, 22, 23, 34, 50 in 53. Teče osmi mesec, odkar čakata na prvo naslovitev s strani sodišča.
Tako razmišljujoči in delujoči predstavniki pravne stroke niso vzpodbuda za krepitev vladavine prava in socialne države. Takšnim pravnim praksam je treba trajno in odločno nasprotovati.V predzadnjem odstavku prvotnega besedila sem napačno zapisal navedbo sodišča. Upravnemu sodišču se za to napako opravičujem. Predsednici Upravnega sodišča Jasni Šegan se zahvaljujem za nadzorno odgovornost in skrb, ki jo je izkazala s svojim dopisnim spraševanjem o predmetni zadevi, ter za opozorilo na napako.
