O razlogih za to bi seveda kazalo voditi poglobljeno razpravo, a kaj ko kolumne ne ponujajo prostora zanjo. Zato se osredotočimo le na dve iztočnici. Prvo bolj načelno, z zelo konkretnimi posledicami. Drugo pa bolj konkretno, s precej načelnimi posledicami.
Slovenska Ustava ostaja nezadostno institucionalno ponotranjena, ker se institucionalni akterji in zato institucije kot take v pretežni meri niso poistovetili z njo. Pa ne le z njeno formo, temveč z vsebino. Z vrednotami, ki jih je poustavila. Napravila za sam simbolni apeks slovenskega političnega sistema.
V en glas s predsednikom Ustavnega sodišča gre ponoviti, bistvo slovenske Ustave v pravno-formalnem in vrednostnem smislu je v tem, da smo s sprejetjem osamosvojitvenih dokumentov prekinili »ne le tedanje državnopravne povezave med Republiko Slovenijo in SFRJ, temveč je šlo za prelom s temeljnim vrednostnim konceptom ustavne ureditve.«
Kot je dejal Pučnik: »Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo!« In na tem je treba radikalno, brezkompromisno vztrajati v formalnem in vrednostnem smislu. Izkušnje slovenske polis namreč kažejo, da sta jugoslovanska forma mentis in modus operandi preživela in se pretanjeno razširila kot metastaze iz starih tkiv v nova, mlada jedra. Zato slovenska Ustava še dandanes ni realizirana, država in njeno ljudstvo pa sta v občudovanja vredni krizi.
Kot odraz te načelne ustavne nenačelnosti gre izpostaviti ravnanje Državnega zbora v eni najbolj razvpitih ustavnosodnih zadev v zadnjem času: t.i. lex Kramar (U-I-158/11-85). Kot vselej je pristal v središču zanimanja javnosti zgolj končni rezultat postopka. To je, da, med drugim, zadevni gospod dobi vrnjen svoj milijonček, ker je Državni zbor sprejel zakon s povratno veljavo, ne da bi za to artikuliral zahtevani javni interes.
Se zgodi, bi lahko zapisali, da Državni zbor včasih ne uspe z obrambo svojih predpisov pred Ustavnim sodiščem. A tokrat ni šlo le za to. Mnogo bolj frapantno: Državni zbor ni niti poskušal obraniti svojega zakona, v katerega je javnost, morda neupravičeno, polagala tolikšna pričakovanja večje družbene pravičnosti.
Državni zbor se v tej zadevi ni odzval pisno na zahtevo predlagatelja, niti se ni udeležil javne obravnave. Le-to Ustavno sodišče sicer razpiše zelo redko in tokrat, tega seveda ne moremo vedeti z gotovostjo, jo je razpisalo prav zato, da bi Državnemu zboru vendarle omogočilo, dalo še eno možnost, obraniti svoj predpis, za katerega ni bilo ustrezne utemeljitve v travaux preparatoires.Pa nič. Čisto navaden nič. Državni zbor se ni odzval. Davkoplačevalci pa bomo plačali tisti milijonček, s pripadajočimi zamudnimi obresti. Čeprav le-ta ni nič v primerjavi z milijardami, ki smo jih vrgli v bančno brezno, pa je tako ravnanje Državnega zbora vendarle institucionalno-demokratično in ustavnopravno nesprejemljivo.
Državni zbor, konkretno njegova zakonodajno-pravna služba v povezavi z matičnim delovnim telesom, ima dolžnost nasproti volivcem, da pred Ustavnim sodiščem zavaruje javni interes, da brani svoje predpise. Tudi načelo medinstitucionalne lojalnosti, ki si ga lahko po analogiji izposodimo od prava EU, narekuje, da se Državni zbor odzove in aktivno nastopa v postopkih pred Ustavnim sodiščem.
Ko tega ne stori, in bežen pregled čez sodno prakso Ustavnega sodišča pokaže, da to ni tako poredko, se izneveri demokratičnemu mandatu svojih volivcev, ne zadosti svoji ustavno pričakovani institucionalni vlogi, jemlje avtoriteto postopku pred Ustavnim sodiščem, ravna v nasprotju z duhom Ustave in posledično, postopoma – a dolgoročno, spodjeda slovensko Ustavo. Iz konkretnega ravnanja tako nastajajo daljnosežne negativne posledice.
Kaj storiti? Spremeniti prakso. Kako? Z zamenjavo odgovornih v institucijah, ki svojega poslanstva ne izvršujejo tako, kot terja Ustava in kot to od njih upravičeno pričakuje vsak dan bolj od neprava, nesposobnosti in zgrešene (ekonomske) politike zdesetkano ljudstvo.
